Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže.

Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi.

Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic.

Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja.

Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine.

Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …"

Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren.

Vem, nisem vsak dan dobra družba,

včasih zmanjka mi besed,

včasih zmanjka mi besed.

Le ti, ti me vidiš v srce

in stopiš me kakor led

in stopiš me kakor led.

Vedno sem zate dovolj,

v meni vidiš le lepó.

In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ,

ko me pogledaš, tako je topló.

Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole:

Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje,

z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje.

V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev,

a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete.

Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil,"

v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila.

Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni,

kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni.

Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa,

ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka.

Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve:

čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle.

Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili:

Stopil si v moj svet tišine gluhe,

uhodil stare si poti

Kot pomlad zimski led stopi

Srce se te moje veseli.

Vem, da sem včasih tuja,

Divja plešem vse noči

A ne boj se, ne bom za vedno taka

Ko mine puberteta, se mi oko zbistri.

Le ti me čutiš

In poznaš moj pin

Le ti si v nočeh obupa,

Moj tihi sotrpin

Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico.

Alešu vedno Nika laže,

hrast, ki led na tla

Ga zimski trešče

On živi in umrje brez dnarja.

Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve.

Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let.

In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.