Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.

Leta 1995 sta Gregor Kresal in Miha Kajzelj kot prva prosto preplezala do tedaj najtežjo smer v Severni triglavski steni

Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.

Ko se izpred Aljaževega doma v vratih ozrete proti Severni triglavski steni, v njenem najbolj desnem delu visoko zgoraj opazite kamnit obraz, ki se zdi nekako zazrt v večnost. Sfinga. Mitološka pošast, ki je postavila uganko, ki je ni znal razvozlati nihče, dokler se ni pojavil Ojdip in odgovoril na njeno vprašanje – kdo hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh in zvečer po treh. Odgovor na vprašanje je – človek. Slovenska sfinga pa je dolga stoletja zastavljala izziv, ki se je zdel nemogoč – plezanje preko njenega obraza, pove dr. Peter Mikša, profesor z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in strokovnjak za zgodovino športa.

In vendar sta se po nekaj neuspelih poizkusih leta 1966 na isto vrv pod obrazom sfinge navezala mlada slovenska plezalca Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Izkušnje iz velikih sten sta že imela, a kaj takega, kot je obraz sfinge, nista preplezala še nikoli. Uspelo jima je, s pomočjo tehnike, ki je bila takrat na voljo. Uganka sfinge je bila v okvirih zmožnosti tistega časa rešena, vendar je kamniti obraz v Severni triglavski steni takoj postavil novo vprašanje. Ali ga je mogoče preplezati prosto. Peter Ščetinin, ki je ključno mesto te smeri preplezal prvi, takrat ni niti pomislil na možnost, da bi se to nekoč dalo preplezati prosto.

Vendar je bil napredek očiten tudi pri plezanju. Če se je plezanje preko obraza sfinge zdelo rodovom pred prvima zmagovalcema popolnoma nemogoče, je generacija, ki je prišla za njimi, razmišljala drugače. Miha Kajzelj in Gregor Kresal sta 29 let kasneje stala prav tam, kjer sta navzgor pogledovala tudi Ante Mahkota in Peter Ščetinin. Le da nista imela s seboj nobene tehnične opreme, ampak zgolj tisto, kar sta potrebovala za varovanje pri prostem plezanju. In izkušnje ter znanje nove generacije, ki je na plezanje gledala drugače. Ta vzpon je pomenil tudi velik premik v kontekstu zgodovine slovenskega alpinizma.Morda najlepše od vsega je, da sta uspeh, nov velik korak navzgor nove generacije, dočakala tudi prva zmagovalca te smeri.