Že vse odkar je Nikolaj V. Gogolj sredi 19. stoletja napisal Mrtve duše, je v ruski literarni tradiciji prav posebej močna »disciplina« družbeno-kritično pisanje. In čeprav se je v zadnjih slabih dveh stoletjih vse v Rusiji nekajkrat obrnilo na glavo, se včasih zdi, da se pravzaprav ni spremenilo nič. Kakor je namreč Gogolj v svojem znamenitem romanu z izostrenim smislom za grotesko in absurd tematiziral pohlep in goljufivost, petolizništvo in vraževernost, posurovelost in brezvestnost ruskega človeka – posameznika ter ruske družbe kot celote, tako se zdi, da njegovi nasledniki v peresu še danes radi stopajo po gazi, ki so jo bile utrle Mrtve duše. Eden takih je slej ko prej tudi Aleksej Salnikov, čigar v Rusiji večkrat nagrajeni roman Petrovi v časih gripe je pred nedavnim izšel pod založniškim okriljem Mladinske knjige.

Danes 46-letni pisatelj se je rodil v Tartuju v Estoniji, ko je bila Sovjetska zveza seveda še pri močeh; potem je odraščal na Uralu, v Jekaterinburgu, kjer je dočakal padec berlinskega zidu, skusil odraščanje v splošnem kaosu divjih Jelcinovih let in si, kolikor lahko sklepamo po romanu, ki je zdaj prišel na police naših knjižnic in knjigarn, ob tem nabral lepo zalogo snovi, ki se darežljivo ponuja družbeno-kritični literarni obdelavi. Na prvih sedemdesetih ali osemdesetih straneh Petrovih v časih gripe namreč ustvari osupljivo dobro izrisano portretno galerijo zagrenjenih in zapitih, deklasiranih in dezorientiranih, razočaranih in razčlovečenih obrazov post-sovjetske Rusije.

A kot da to ne bi bilo dovolj, Salnikov v nadaljevanju v svoj roman malce nepričakovano vplete še elemente trilerja, kriminalke, fantastike in celo mita. Pa gredo vse te heterogene prvine navsezadnje dobro skupaj – ali pač ne? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Petrovih v časih gripe, Lijano Dejak.

foto: Goran Dekleva