Aleša Štegra lahko označimo za enega ključnih protagonistov slovenske poosamosvojitvene književnosti. Na oder naše literature je stopil sredi devetdesetih s pesniško zbirko Šahovnice ur, ki ji je sledilo še pet knjig poezije – med njimi tudi z Veronikino nagrado ovenčani Kašmir – pa dva romana, potopis in več esejističnih zbirk. Od leta 2012 dalje enkrat letno izvede pisateljski performans, poimenovan Na kraju zapisano, kjer vsakokrat v drugem mestu na zemeljski obli v dvanajstih urah – brez podpore svetovnega spleta, brez knjig drugih avtorjev, brez vnaprej pripravljenih lastnih zapiskov pa tudi brez naknadnega popravljanja, dopolnjevanja ali piljenja zapisanega besedila – spiše esejistično intonirano knjižico kot živ, hipni odziv na okolje, sredi katerega se je znašel. Poleg tega je bil Šteger ob koncu devetdesetih med pobudniki oziroma ustanovitelji založbe Beletrina, kjer kot urednik dela še danes. Obenem po organizacijski plati bdi nad mednarodnim festivalom Dnevi poezije in vina, veliko pa tudi prevaja, še zlasti iz nemščine in španščine. A kaj se pravzaprav skriva za vsemi temi podatki? Kako dejansko razmišlja in ustvarja Aleš Šteger? Odgovore smo iskali v Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.