Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenila.

Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenila

Po tej cesti je od mesteca Mestia približno tri ure vožnje do najbližjega večjega mesta. So tako rekoč popolnoma samooskrbni, občasno se v trgovino odpravijo le po najosnovnejše potrebščine, kot so sol, olje in moka. Ker mestece sicer živi predvsem od turizma, ki je med epidemijo skoraj v celoti zamrl, zdaj preživijo z izdatno mero solidarnosti in sodelovanja, pa tudi iskrene radodarnosti, ki po besedah sogovornice tudi sicer krasi kulturo tamkajšnjih ljudi. Tako kot do denarja in materialnih dobrin imajo tudi do koncepta časa povsem drugačen odnos, kot smo ga denimo vajeni pri nas.

"Če se z njimi dogovoriš ob neki uri, to nič ne pomeni. Ko smo se denimo nekoč odpravljali na neko praznovanje v sosednjo vas, šlo nas je osem, smo se dogovorili, da se dobimo ob štirih, pripravimo darilo in se ob petih odpravimo na pot, da bomo tam ob sedmih. Na koncu smo se odpravili na pot ob devetih. Ne zato, ker bi bilo kaj narobe. Vsi so tega navajeni."

V očarljivem neokrnjenem gorovju pokrajine Svaneti se, skratka, živi radikalno drugače. Tudi rojeva se drugače, možje so pri porodu le redko prisotni:

"Želela sem si ga že zaradi jezika, ki ga sicer razumem, a znam povedati le bolj osnovne stvari. Tako da je bil 'prevajalec', ker skoraj nihče ne govori angleško. Je pa to posebnost, ker je v Gruziji moški zelo redko pri porodu. V našem zdravstvenem domu je bil moj mož prvi, ki je bil kadar koli pri porodu."