Po izjemnem mednarodnemu uspehu prvenca Bog majhnih stvari, za katerega je leta 1997 prejela nagrado Booker, se je indijska pisateljica Arundhati Roy iz literarnega sveta umaknila. Vztrajno je zavračala bogate ponudbe za morebitni naslednji roman in se raje povečala družbenim vprašanjem in političnemu aktivizmu. Dvajset let kasneje se je k literaturi vrnila z romanom Ministrstvo za najvišjo srečo, a izkušnje teh dveh desetletij so v romanu močno prisotne. V romanu namreč besedo dobijo številni, ki bi jih zgodba o uspehu sodobne Indije najraje izpustila.

Ministrstvo za najvišjo srečo se začne, konča in dobršen del tudi odvija na pokopališču. Nagrobnik je tudi na naslovnici romana, tako v izvirniku kot v slovenskem prevodu. A če je pokopališče na začetku romana samo pokopališče in torej kraj propada ter tudi životarjenja obrobnežev, se skozi roman spremeni v gostišče z imenom Džanat oziroma Raj, kot je v pogovoru v oddaji Sobotno branje izpostavila prevajalka romana Vesna Velkavrh Bukilica. Gre za prostor sobivanja ljudi iz najrazličnejših okolij in tako tudi neke vrste prostor upanja, ki ga sicer Ministrstvo za najvišjo srečo ne zagotavlja v obilju. Še posebej ne v drugem delu, ki se odvija v Kašmirju, paradigmtskem kraju neskončnih vojn in zločinov.

Vendar v romanu ne manjka tudi humorja, resda pogosto črnega, obenem pa ponuja vpogled v najrazličnejše vidike skorajda neskončne heterogenosti indijskih zgodb, izkušenj, zgodovin.