Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.

Če so obuvala najprej le varovala naše noge, so kmalu postala simbol družbenega položaja in modnih smernic, za mnoge pa tudi vir preživetja

Čevljarstvu smo se posvetili v eni od preteklih oddaj Sledi časa.

Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato smo se raje osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo nazaj do srednjega veka, in sicer v Trst in Piran, pove dr. Bojan Knific, kustos v Tržiškem muzeju in velik poznavalec čevljarstva:

"Tam sta se ohranila statuta tamkajšnjih čevljarjev in v tem statutu je navedeno, iz katerih materialov, kož so izdelovali različno obutev. Ob nekaterih materialih je potem naveden tudi kakšen podatek o tem, kako je bila obutev videti. Ampak to so stari teksti, ki jih je težko brati, govorijo pa o tem, da je bila stvar živa, predvsem v mestih in trgih. Zelo kmalu so se ustanovili tudi cehi, združenja čevljarjev, ki so normirala, kakšna morajo obuvala biti, kako jih je treba izdelovati, kakšne so tudi cene. Potem pa so v srednjem veku še freske, ki govorijo o tem, kakšne vrste obuvala so se nosila. Za obdobje pred srednjim vekom pa podatkov ni, čeprav vemo, da so se ljudje na Slovenskem obuvali že prej in niso hodili bosi."

Čevelj ni le kos oblačila, že od nekdaj je tudi pokazatelj družbenega položaja človeka.

"Od nekdaj je veljalo, da ljudje, ki so revni, hodijo bosi. Bosonogost je bila tudi znak asketskega načina življenja, obutev pa že predstavlja nek višji družbeni status. Obutev je namreč omogočala, da so se ljudje premikali, da so se gibali, da so hodili iz kraja v kraj. Moški so prej začeli nositi obutev in so jo več nosili kot ženske - prav zaradi tega, ker je bila ženska velikokrat bolj vezana na svoje domače okolje, na dom."

Različni modni oblačilni redi so v zgodovini poskrbeli tudi za (z današnjega vidika) zelo nefunkcionalne čevlje. Taki so bili po pripovedovanju Bojana Knifica na primer kljunasti čevlji z dolgo konico (višje si bil na družbeni lestvici, daljšo konico so lahko imeli tvoji čevlji) ali čevlji s pol metra debelim podplatom.

Zlata doba čevljarske obrti je napočila v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. S spremembami v oblačilni modi in z novostmi v tehnikah izdelovanja čevljev se je ta obrt močno razširila, na Slovenskem pa obstaja več središč, ki so z njo povezana. Med njimi sta gotovo Tržič in Žiri, v katerih še danes delujejo specializirani obrati ali vznikajo nova čevljarska podjetja.

Čevlje so do sredine 19. stoletja izdelovali po "glih kopitu", torej da sta bila levi in desni čevelj enaka, naslednjo stopnjo razvoja čevljarske obrti pomeni klinčeva izdelava podplatov z lesenimi cveki, največje spremembe pa prinese razvoj industrije in strojna izdelava. Kdaj in kako je ta proces modernizacije potekal v Alpini, sta v Muzeju Žiri razkrila Franc Kranjc, dolgoletni delavec v Alpini, in Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline.

S sogovorniki smo se dotaknili tudi usode velikih slovenskih (jugoslovanskih) čevljarskih tovarn in perspektive novih čevljarskih podjetij. Ste vedeli, da so v najboljših časih v Peku proizvedli 3 milijone parov čevljev, v Alpini pa 2.400.000?

Franc Kranjc, čevljar v Žireh, ki je vse življenje delal v Alpini.Foto: Špela Šebenik Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline, pred sliko tovarne Alpine v Muzeju Žiri. Dr. Bojan Knific iz Tržiškega muzeja. Najbolj tipični slovenski škornji - visoki škornji z vihali (levo) in meksikajnerji (desno), razstavljeni v Tržiškem muzeju. Predstavitev čevljarske delavnice v Tržiškem muzeju. Foto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej Čevljarska svetilkaFoto: Luka Markež, arhiv Tržiški muzej Alpinistični čevlji za slovensko odpravo na Mount Everest, Muzej Žiri. Tekaški čevlji s podpisom Petre Majdič v Muzeju Žiri.