Kot učitelj zgodovine je bil Cristián Román Huenufil močno vpet v predmestno lokalno skupnost Santiaga de Chile, kjer je delal na področju izobraževanja in zavzemanja za ranljive skupine. Po študiju antropologije v Barceloni zdaj doktorski študij opravlja pri nas.

"Tu opažam stvari, ki v Čilu počasi izginjajo. V Ljubljani je še precej javnega prostora, medtem ko se je v čilski prestolnici vse prilagodilo stanovanjskemu oz. gradbenemu trgu. Santiago de Chile je veliko mesto, povsod se gradi, simbolično pomembni medsosedski prostori izginjajo. Pri vas se počasi dogaja nekaj podobnega – gradijo se velike betonske stavbe, na primer Severna mestna vrata.

Želi si, da se podoba mesta ne bi prepuščala gradbenim, ampak urbanističnim in arhitekturnim službam, ki se ukvarjajo tudi z estetiko mesta in kakovostjo življenja. Mu je pa všeč, da lahko naravo pri nas najde tudi v mestu.

"Sploh spomladi in poleti. Jeseni in pozimi pa je zame življenje v Ljubljani kar malo težko. Problem je svetloba. Vseskozi je sivo in mislim, da ta sivina vpliva tudi na vedenje ljudi."

Še več o spoznavanju slovenske kulture, primerjavi čilskega in slovenskega zdravstvenega sistema, divji privatizaciji in velikih socialnih razlikah v Čilu ter o staroselskem plemenu Mapuči, ki mu sogovornik pripada, pa v posnetku.