V zadnjih mesecih so se ob številnih zapletih s sprejemanjem zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti vnemale vroče razprave. Na eni strani so bili tisti, ki menijo, da so dodatki k pokojnini zaslužnih umetnikov nepotrebna podpora trivialni umetniški eliti, ki je za državo le strošek brez dodane vrednosti, na drugi pa tisti, ki opozarjajo, da so se številni vrhunski umetniki z zavidljivim ustvarjalnim opusom, ki bogati nacionalno zakladnico umetnosti, v jeseni življenja znašli na eksistencialnem robu.

Pri nas je delež samozaposlenih med najvišjimi prav na področju kulture, polovica samozaposlenih kulturnikov si lahko plačuje le minimalne prispevke in glavnina jih lahko ob upokojitvi pričakuje le minimalno pokojnino. Kako živijo naši umetniki tako starejše kot mlajše generacije, s kakšnimi izzivi se srečujejo, kako naklonjena jim je njihova država?