Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa. In ostal. Več izvemo v Drugem pogledu

Američan s slovenskimi koreninami, ki je v Sloveniji našel svoj dom

Donald Francis Reindl je v Slovenijo prišel pred 20 leti iz Združenih držav Amerike, sem ga je vodilo raziskovanje za doktorsko disertacijo. Kot jezikoslovec je že prej potoval v Evropo in v naše kraje, takrat pa je prišel za dalj časa.

"Slovenijo sem izbral, ker moji predniki prihajajo od tu. Razlogi so bili torej dokaj sebični: želel sem ponovno obiskati Slovenijo in izboljšati svoje znanje jezika. To je bilo pomembno tudi za disertacijo, saj sem tako lahko bolj suvereno pisal o temi naloge. V Sloveniji sem mislil ostati dve leti, da bi dokončal doktorsko disertacijo, a začele so prihajati priložnosti. Ljudje so mi naročali prevode, začel sem učiti in po 20 letih sem še vedno tu."

Naš sogovornik zelo dobro govori slovensko. Pa ne le slovensko, učil se je več kot 50 jezikov, a jezikoslovec sam zase skromno pravi, da zares tekoče govori le angleško, nemško in slovensko. Z njim smo se pogovarjali v angleščini, saj se za prevajalca in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti se ne spodobi, da bi čez nekaj let kdo našel posnetek in v njem slučajno odkril kakšno njegovo napako. A pojdimo v preteklost, kako je bilo pred 20 leti, ko je prišel v Slovenijo?

"Večina slovenskih navad mi ni bila tujih. Del Amerike, od koder prihajam – Wisconsin –, je kulturno Sloveniji zelo podoben. To ni naključje, saj tam živi veliko slovenskih priseljencev. Četudi ne govorimo slovensko, imamo podobne navade in običaje. Presenetile pa so me majhne stvari. Ena od teh je bila, da Slovenci jeste solato iz ene velike sklede, to je bilo z ameriškega vidika zelo čudno. Še ena taka stvar je bila – in to bo čudno tudi vam, ker se je dogajalo 20 let nazaj – obisk trgovine Centromerkur na Prešernovem trgu. Najprej si moral stati v vrsti, da si povedal prodajalcu, kaj želiš. Dobil si listek, s katerim si šel v drugo vrsto, kjer si plačal, nato pa si moral v tretjo vrsto po samo blago. To je bila vzhodnoevropska praksa, ki sem jo doživel tudi na Slovaškem in še kje, za Američana (ali pa danes za Slovenca) pa je nenavadna."

Stiki z družino danes zaradi tehnologije niso večja težava, od drugih stvari pa najbolj pogreša knjižnice.

"Najbrž najbolj pogrešam raziskovalne knjižnice. Ameriške univerze imajo ogromne knjižnice, ki so dostopne vsakomur. Prideš, si s police vzameš katerokoli knjigo in jo začneš brati. Česa takega v Sloveniji nimamo. Seveda so tu tudi knjižnice, a veliko jih je razdrobljenih na majhne oddelke, knjige so zaradi pomanjkanja prostora shranjene v arhivih. To je slabost, saj lahko raziskovalec v ZDA pride v knjižnico in neomejeno raziskuje, tu pa moraš knjige naročiti in potem nanje čakati, kar upočasnjuje študijski proces. Če za primerjavo opišem knjižnico na Univerzi v Indiani: poslopje ima velikost nogometnega igrišča in deset nadstropij – to je 10 nogometnih igrišč knjig! In to je le polovica knjižnice. Namenjena je podiplomskim študentom, zraven pa je še 5-nadstropna knjižnica za dodiplomske študente. Spominjam se slovenske raziskovalke, ki je prišla učit na fakulteto v poletno šolo. Ko je prišla iz knjižnice, je povedala, da so v njej slovenske knjige, ki jih v Sloveniji nimate. Na polici lahko najdete originalna dela Jerneja Kopitarja, ki so stara 200 let."

Zato ni čudno, da bi v Slovenijo uvozil prav tovrstvne raziskovalne ustanove, pa tudi nekaj ameriškega podjetniškega in ustvarjalnega duha. Američanom pa bi predstavil naš zdravstveni sistem in parlamentarno demokracijo.