Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona.

Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema:

"Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori."

"Rada se ozrem na teh 42 let, ki sva jih preživela z mojim možem. Mislim, da so bila ustvarjalna. In da sem zaradi njih boljši človek."

Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bilo napoteni v Slovenijo, učila slovenščine. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik, so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30. leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj ZDA priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927 – 2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona.
Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema:
»Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo, in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori.«