27. septembra je minilo 120 let od rojstva književnika, misleca, politika, enega izmed voditeljev Osvobodilne fronte, Edvarda Kocbeka. Kot prepričan kristjan, ki je bil v sporu s Cerkvijo, ter prepričan socialist, ki je bil v sporu s Partijo, je Kocbek zasedal nemogoče mesto v slovenski manihejsko strukturirani ideološki krajini, spričo česar se danes kaže kot eden najbolj fascinantnih, markantnih pa tudi kontroverznih Slovencev minulega stoletja.

A bolj ko nas vznemirjajo njegove politične izbire oziroma odločitve, ki jih je sprejel v težkih letih pred, med in po drugi svetovni vojni, manj se – tak je vsaj vtis – zanimamo za tisto, kar je Kocbek sam štel za svoje bržčas najpomembnejše delo – za poezijo. Če namreč kolikor toliko zavzeto še beremo Kocbekove znamenite novele, zbrane v zbirki Strah in pogum, ter njegove dnevniške zapiske, objavljene v knjigah Tovarišija in Listina, saj ta dela eksplicitno tematizirajo ravno njegovo partizansko izkušnjo in tako zvedavega bralca in bralko peljejo v samo srce protislovij slovenskega 20. stoletja, pa puščamo poezijo, ki jo je Edvard Kocbek sicer pisal od gimnazijskih let pa do pozne starosti, nekako ob strani, saj se zdi manj pripravna za tiste vrste zainteresirano branje, ki naj nam pomaga bolje razumeti predvsem našo kolektivno usodo v usodnem času.

Seveda pa to še ne pomeni, da so Kocbekove pesmi brez izrazne gibkosti ali ritmične izbrušenosti, brez miselne ali čustvene globine oziroma, rečeno čisto na kratko, brez literarne vrednosti. Prav nasprotno. Kot namreč lahko hitro ugotovimo ob listanju po izboru iz Kocbekove lirike, ki je pod naslovom Med zemljo in nebom pred nedavnim izšel pri Mladinski knjigi, lahko srečanje s sporočilno polivalentno Kocbekovo poezijo napravi sila močan vtis na bralke in bralce. In to celo na vse tiste, ki jih vendarle zanima predvsem nelahka zgodovina slovenskega 20. stoletja. A kako neki je Kocbeku to uspelo? O čem pravzaprav piše, ko piše svoje pesmi? Nam, ne nazadnje, njegova lirika vedno znova, iz leta v leto, iz zbirke v zbirko sporoča eno in isto -- ali pa se poudarki sčasoma spreminjajo?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili literarno kritičarko Diano Pungeršič, ki je antologiji Med zemljo in nebom, za katero je selekcijsko delo sicer opravil kocbekoslovec Mihael Glavan, pripisala poglobljeno spremno besedo.

foto: Goran Dekleva