Na prvi pogled se slej ko prej zdi, da mora biti sodoben roman, ki govori o sodobnem romanu, o današnji literaturi, o založniški industriji na začetku 21. stoletja in podobnem, neznansko dolgočasen, zanimiv kvečjemu za pisatelje, urednike in založnike. A kdor v roke vzame Dublinesko Enriqueja Vila–Matasa, hitro ugotovi, da katalonski pisatelj odpira vrsto vprašanj, ki nas zadevajo vse, tako profesionalne kakor neprofesionalne bralce pa, po svoje, tudi vse ne-bralce. V romanu iz leta 2010 Vila–Matas – s pomočjo spretnega medbesedilnega nanašanja na eno izmed največjih umetnin 20. stoletja, na Joyceovega Uliksesa – namreč pred našimi očmi uprizori cel niz pogrebov: pogreb tradicionalnega založništva in resnega kritištva, pogreb visoke literature, ki bralcu osmišlja življenje, pogreb genialnega umetnika, ki je tako literaturo nekoč še pisal. Z razmahom svetovnega spleta, pravi Vila–Matas, je civilizacija, ki jo je vzpostavil tisk – tako imenovana »galaksija Gutenberg« – zašla, pospešeno pa jo nadomešča »galaksija Google«, ki je ne zaznamuje samo uporaba drugačne tehnologije, ampak tudi prinaša nov duh časa, nove vrednote in nove življenjske prioritete. Je torej 21. stoletje čas razkroja civilizacije ali le novo poglavje v njeni zgodovini? – Na to vprašanje smo med listanjem po Dublineski skušali odgovoriti v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Vila–Matasovo prevajalko, Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva