Nikakršnega dvoma ni, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski ustvaril enega najpomembnejših, intelektualno in emocionalno najbolj izzivalnih opusov v zgodovini ne le ruske ampak kar svetovne književnosti. Romane, kot so Zločin in kazen, Idiot, Besi ter Bratje Karamazovi, je pač vedno znova mogoče jemati v roke in skupaj z njihovimi junaki in junakinjami nihati med upom in obupom, med znanstvenim racionalizmom in pravoslavnim misticizmom, med voljo do moči in močjo krotkosti, blagosti, nesebičnosti. Romani Dostojevskega so, drugače rečeno, kar najbolj obvezno domače branje.

Kaj pa druga besedila iz pisateljeve zapuščine? Njegovi eseji, na primer, pa njegovi časopisni članki in njegova pisma – kako zelo nujno je brati te stvari? – Vprašanje je postalo posebej aktualno zdaj, ko je pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe izšel izbor iz pisemske korespondence Dostojevskega … Je to knjiga, ki je namenjena le največjim zaljubljencem v Dostojevskega, medtem ko jo lahko drugi – še posebej če se doslej še nismo pregrizli čez osrednja dela iz opusa ruskega pisatelja – mirne duše prihranimo za kdaj pozneje ali celo povsem spregledamo? Ali pa so, nasprotno, Izbrana pisma Dostojevskega v idejnem in estetskem smislu polnokrvno čtivo, ki nam bo širilo horizonte in nas, za nameček, še kratkočasilo, razveseljevalo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusistko in komparativistko dr. Uršo Zabukovec, ki je pisma, ki so zdaj pred nami, izbrala, prevedla in jim pripisala spremno besedo.

Foto: Goran Dekleva