Frank Wersterman, avtor knjige z naslovom Mi hominini, nekdanji novinar, dopisnik iz Rusije – takrat je nastalo tudi njegovo zelo znano delo Inženirji duše, med drugim smo lahko prebirali tudi njegovo knjigo o lipicancih Žival, nadžival – je končal študij agronomije in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Spremljal je tudi študijski program antropologije, najbolj pa se posveča žanru potopisnega romana, reportaži in esejistiki.

Tokrat je antropološko detektivsko zgodbo razvijal iz številnih hipotez, domnev in dognanj, ki nastajajo v polju paleoantropologije. Pred desetletji je veda na indonezijskem otoku Flores našla pravo zlato raziskovalno jamo, najdišče domnevne podobe ene izmed mogočih različic človečnjaka. V votlini so namreč naleteli na skeletne ostanke bitja, ki ima s človekom več ujemajočih se potez, hkrati pa tudi z njim neskladnih – verjetno gre za samosvojo vrsto hominina. Avtor je poskušal vpeljati t. i. tavajočega pripovedovalca – fragmentirano krmari med različnimi podobnimi novejšimi in preteklimi najdbami ter izsledki in poskusi. Knjigo je prevedla Mateja Seliškar Kenda.