Frekvenca X

Znanost tudi med poletjem ni na počitnicah. Dogajanje je bilo pestro – od tega, da smo se za las izognili srečanju z asteroidom, do tega, da podatke v tehnološkem svetu že zapisujejo na DNK, da je mikroplastika vse bolj pogosta priloga v naši pitni vodi, pa do tega, da so predniki naše človeške vrste po Evropi hodili že veliko veliko prej, kot se je domnevalo doslej.

Nastopajo gigantski papagaj, računalniški čip s 400.000 jedri, robotska roka, ki jo usmerjamo s pomočjo misli, atomska ura, za celo stolpnico velik kup kamenja, štirje milijoni olimpijskih bazenov, planet WASP-38 b, balada biskajskih kitov in partija pokra z računalnikom. Pregled znanstvenega dogajanja sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.

V Ljubljani so se v teh dneh v okviru Svetovnega kongresa slovenskih fizikov zbrali naši fiziki in fizičarke, ki so se uveljavili na tujih univerzah in inštitutih. Med njimi slovenski strokovni javnosti predava tudi dr. Uroš Seljak, profesor fizike in sodirektor centra za astrofiziko na Univerzi Kalifornije v Berkleyju, ki je bil pred kratkim kot redni član sprejet v Nacionalno akademijo znanosti v Združenih državah Amerike. Več o tem, kaj mu pomeni včlanitev v najprestižnejšo ameriško znanstveno ustanovo in kako se v svojem profesionalnem življenju posveča iskanju temeljnih značilnosti vesolja s pomočjo kozmoloških opazovanj, pove v petek opoldne.

Ste kaj radioaktivni? Ali vas je nemara bolje vprašati, če ste kaj radiofobni? Frekvenca X si je ogledala HBO-jevo serijo Černóbil o največji jedrski nesreči v zgodovini, ki v javnosti sproža številne odzive. Po eni strani je najbolje ocenjena serija na IMDB, po drugi strani se nanjo zgrinjajo številni očitki o zavajanju s podatki. Kaj je res in kaj ne in kako je Černóbil znova potegnil na plano radiofobijo?

Christine Jones Forman in Bill Forman sta zakonca in vrhunska ameriška strokovnjaka na področju rentgenske astronomije. Zaposlena na centru za astrofiziku Harvard Smithsonian sta se z odmevno črno luknjo v galaksiji M87 ukvarjala že dlje časa, ob tem pa več desetletij tako rekoč iz prve roke spremljala napredek na področju rentgenske astronomije. O majhnosti človeka v primerjavi z vesoljem, črnih luknjah, družinskem življenju z astronomijo, zlasti pa o žarkih X v astronomiji več rečemo ta četrtek točno opoldne.

Siva, pusta, kraterjev polna, a vseeno navdihujoča – Luna. 50 let bo, odkar je Neil Armstrong kot prvi človek pustil svojo sled na našem edinem naravnem satelitu in na Zemljo sporočil tisto zgodovinsko: “To je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo.” Pristanek na Luni je pomenil neverjeten napredek, naznanil je, da lahko človek s tehnologijo osvaja tudi prostrano vesolje, in odstrl novo raven tekmovanja med svetovnimi velesilami. Kakšen pečat je v družbi, politiki in znanosti pustil pristanek na Luni 20. julija 1969 in kako danes, petdeset let po tem zgodovinskem dogodku, Luna še preseneča, združuje, ločuje?

Ob praznovanju rojstnega dneva Vala 202 smo pripravili javno snemanje Frekvence X na radijskem dvorišču, ki sta ga vodila Maja Stepančič in Jan Grilc.

Gosti razprave:

astrofizik dr. Tomaž Zwitter

biokibernetik dr. Igor Mekjavič

ameriški astronavt slovenskih korenin Ronald Šega

astronom Andrej Guštin

Morda prihodnost ni še nikoli ponujala toliko nejasnosti in dilem kot danes. Lahko da nas bo umetna inteligenca nepovratno prehitela kot dirkalni avto. In vsak dan ponudila nekaj deset odkritij v rangu Nobelovih nagrad. Nekateri zagovarjajo scenarij, da bo umetna inteligenca celo prevzela nadzor nad človekom. V vsakem primeru bo treba s samovozečo prihodnostjo najti sožitje in jo pametno zavirati na mejnih območjih. A nobena tehnologija ni dobra ali slaba sama po sebi, pomembno je, kako jo uporabljamo ljudje, pomembne so družbene okoliščine, politične odločitve. Bi torej ob razvoju umetne inteligence potrebovali čim več ali čim manj regulacije, bi se morali vse večje prisotnosti umetne inteligence bati ali se je veseliti? Kje so realne in kje znanstvenofantastične meje?

V epilogu serije Quo vadis, človek? o etiki razvoja in samovozečih dilemah človeka prihodnosti. Od Zemlje do vesolja. Od Rdeče kapice do robota. O tem, kako bi lahko tehnologije tudi pomagale pri reševanju okolja. Razmišljajo sogovorniki različnih strok.

Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina, Jan Grilc

Morda prihodnost ni še nikoli ponujala toliko nejasnosti in dilem kot danes. Lahko da nas bo umetna inteligenca nepovratno prehitela kot dirkalni avto. In vsak dan ponudila nekaj deset odkritij v rangu Nobelovih nagrad. Nekateri zagovarjajo scenarij, da bo umetna inteligenca celo prevzela nadzor nad človekom. V vsakem primeru bo treba s samovozečo prihodnostjo najti sožitje in jo pametno zavirati na mejnih območjih. A nobena tehnologija ni dobra ali slaba sama po sebi, pomembno je, kako jo uporabljamo ljudje, pomembne so družbene okoliščine, politične odločitve. Bi torej ob razvoju umetne inteligence potrebovali čim več ali čim manj regulacije, bi se morali vse večje prisotnosti umetne inteligence bati ali se je veseliti? Kje so realne in kje znanstvenofantastične meje?

V epilogu serije Quo vadis, človek? o etiki razvoja in samovozečih dilemah človeka prihodnosti. Od Zemlje do vesolja. Od Rdeče kapice do robota. O tem, kako bi lahko tehnologije tudi pomagale pri reševanju okolja. Razmišljajo sogovorniki različnih strok.

Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina, Jan Grilc

“Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.” Tako je pred natanko 70 leti George Orwell zapisal v romanu 1984. Je imel prav? Možnost večje (tehnološke) izbire ne pomeni nujno svetlejše prihodnosti. Niti v osebnem niti v družbenem smislu. Veliko podatkovje, družabna omrežja in algoritmi spreminjajo demokracijo in na novo definirajo pravila igre. Ključno bo najti konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije. Hladna vojna je preteklost, družbe prihodnosti bodo poleg podnebnih sprememb ogrožale informacijske in trgovinske krize, morebitne zlorabe orožja, ki ga bo upravljala umetna inteligenca. Kako bo z varnostjo, bo država namesto vojakov imela polno “kasarno” vrhunskih hekerjev, strokovnjakov za algoritme in robotskih psihiatrov? Osrednja gosta 4. dela serije Quo vadis, človek?! sta filozofinja Renata Salecl in obramboslovec Uroš Svete.

Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina in Jan Grilc

“Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.” Tako je pred natanko 70 leti George Orwell zapisal v romanu 1984. Je imel prav? Možnost večje (tehnološke) izbire ne pomeni nujno svetlejše prihodnosti. Niti v osebnem niti v družbenem smislu. Veliko podatkovje, družabna omrežja in algoritmi spreminjajo demokracijo in na novo definirajo pravila igre. Ključno bo najti konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije. Hladna vojna je preteklost, družbe prihodnosti bodo poleg podnebnih sprememb ogrožale informacijske in trgovinske krize, morebitne zlorabe orožja, ki ga bo upravljala umetna inteligenca. Kako bo z varnostjo, bo država namesto vojakov imela polno “kasarno” vrhunskih hekerjev, strokovnjakov za algoritme in robotskih psihiatrov? Osrednja gosta 4. dela serije Quo vadis, človek?! sta filozofinja Renata Salecl in obramboslovec Uroš Svete.

Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina in Jan Grilc

Papež Frančišek je v Vatikanu zbral največje svetovne strokovnjake na posvetu o robotiki in umetni inteligenci. Humanoidni roboti zagotovo še lep čas ne bodo nadomestili katoliških duhovnikov in vernikov, medtem pa na Japonskem android Mindar že pomaga pri molitvah v budističnem templju. Dejstvo je, da tehnologija ne more popolnoma zamenjati človeškega dela, a bo umetna inteligenca spremenila tudi najbolj tradicionalne poklice, od zdravnika do duhovnika. Bo direktor podjetja za svojega namestnika kmalu imenoval robota? Kateri poklici bodo z razvojem umetne inteligence izginili, kateri se bodo spremenili? Skrajnosti razmerja človek-umetna inteligenca ilustrira tudi vstop robotov v intimne odnose, obstajajo celo že bordeli z robotskimi prostitutkami, za uporabo katerih je potrebno plačati zavarovanje. Roboti so pogosto bolj zaščiteni od ljudi, celo državljanstvo so jim že podelili.

Na širšo družbo pa bo imel v bližnji prihodnosti še večji vpliv razvoj industrijske robotike, ki že predstavlja eno tretjino svetovnega trga in se največ uporablja v avtomobilski industriji. Največ robotov imajo v operativni rabi na Japonskem, Kitajskem in v ZDA. V Sloveniji je to razmerje 144 robotov na 10 tisoč zaposlenih, kar je precej nad evropskim povprečjem. Poleg tega smo tudi pri nas dobili tovarno industrijskih robotov, ki ima v Kočevju zmogljivost proizvodnje 10 tisoč robotov na leto.

Japonska Yaskawa in slovenski Laibach sta združila moči pri posebnem umetniško-industrijskem projektu “Mi kujemo bodočnost.” Morda bodo Trbovlje celo prvo mesto v Sloveniji z robotskimi občani … Podrobno v 3. delu serije Quo vadis, človek?!

Avtorja: Luka Hvalc in Hana Hawlina