Letos je bilo veliko besed o Prekmurju. Je pač stoletnica priključitve Prekmurja k matični državi, to pa je jubilej, ki za nekaj časa vzbudi večjo pozornost. Brskanje po zgodovini kaže na krajino, ki je bila nekoč pozabljena od boga: revščina, nerazvito kmetijstvo in industrija, skromna izobrazba, izseljevanje, transportna nepovezanost navznoter in navzven in vse drugo, kar sodi k nižji stopnji razvitosti ali celo k nerazvitosti – vse to je pred sto leti krasilo krajino onkraj Mure. V začetku 20. stoletja še železnice ni imela. Prvo je dobila 26. junija 1907, ko so slovesno odprli progo Murska Sobota–Hodoš. Za krajino je ta proga pomenila veliko novost in je zbujala nemalo pozornosti. Vlak, ki je vozil po njej, je kmalu dobil ime Gorička Mariška. Danes Goričke Mariške kot železnega parnega vlaka ni več, je pa ohranjena v spominu ljudi in v številnih književnih zapisih. Nanjo spominja tudi parna lokomotiva pred prenovljeno železniško postajo v Murski Soboti, ki pa ni Mariška. Kje pa je ta? Nihče ne ve. Kot da bi izparela skupaj z vso paro, ki jo je do leta 1968 izpuščala v goričko ozračje. Nanjo spominja tudi rek: »Sopihaš kot Gorička Mariška.« Kaj je Gorička Mariška pomenila za krajino in kakšna je bila njena zgodovina od prvega do zadnjega piska, o tem bo govorila oddaja Sledi časa Jurija Popova.