Verjetno je najbolj stvarna resnica, da velikih mož nikoli ne spoznamo do obisti, vedno je nekaj, kar še ne vemo, kar je še potrebno dognati in raziskati. Giuseppe Tartini je najbolj sloviti Pirančan, ki je bil že za časa svojega življenja (1692 – 1770) cenjen in spoštovan predvsem kot violinski virtuoz, skladatelj in pedagog.

Letos mineva 250 let od njegove smrti, kar je priložnost za utrditev spomina nanj in nadaljevanje preučevanja njegovega dela in življenja. Letos bo veliko pozornosti posvečeno zlasti vprašanju, kako se Tartini kaže skozi svoja pisma, ki jih večino hranijo v piranskem zgodovinskem arhivu. Med drugim bo govor tudi o pismu Maddaleni Lauri Lombardini, njegovi učenki, ki šteje za prvi primer učenja na daljavo, saj ji v njem daje navodila za učenje igranja violine.

Žal je pandemija koronavirusa močno omejila in za nekaj časa prekinila obeleževanje te pomembne obletnice v Piranu, vendar ostaja upanje, da bodo do konca leta lahko izpeljali obsežen, predvsem glasbeni program, ki so ga namenili tej obletnici. Program naj bi se sicer iztekel februarja prihodnje leto. Kot skladatelj je Tartini napisal več kot tristo predvsem instrumentalnih skladb. Muzikolog Paul Brainard je na primer preučil njegovih 175 sonat za violino, grški violinist in muzikolog Minos Daunias pa je zbral 125 njegovih violinskih koncertov. Pogosto je v njih zaznati elemente istrskega glasbenega izročila. Med najbolj znanimi sonatami so Vragov trilček, Zapuščena Diadona in Pastorale.

Tartini je za življenja veljal za prvega violinista Evrope, kar je nadgradil z zasebno šolo v Padovi, v katero ni bilo lahko priti, saj je bil tako kot virtuoz tudi kot pedagog izjemno zahteven. Njegovi učenci so sicer prihajali iz različnih evropskih držav, zato se ga je tudi prijel naziv Maestro delle Nazione, učitelj narodov. Tartini je znan tudi po teoretskih tehničnih raziskavah, med drugem o violinskem loku. Bil je tudi odličen sabljač.

Posebna zgodba je povezana tudi s spomenikom temu glasbenemu velikanu, ki stoji sredi njegovega, Tartinijevega trga v Piranu. Odkrili so ga pred več kot 120-imi leti, leta 1896. Gre za spomenik, ki so ga financirali donatorji iz vse Istre in Furlanije Julijske krajine, njegovo odkritje pa velja še danes za največji dogodek te vrste v Piranu. Spomenik je delo slovitega italijanskega kiparja Antonia Dal Zotta, njegov najboljši, šele ob natančnem pregledu leta 2016 pa so na obodu violine odkrili posvetilo kiparjevi ženi Idi Lessiach Nayi Dal Zotto, ki je med njegovo izdelavo umrla. O tem in še drugih zanimivih podrobnostih iz Tartinijevega dela in življenja v Sledeh časa Jurija Popova.