Francoski pisatelj Gustave Flaubert je po izidu knjige Salambô leta 1862, veliko bolj zaslovel kot s tedaj moralno vprašljivim delom Gospa Bovary, vsaj kritika in bralstvo sta ji bili bolj naklonjeni, sploh pa je ni čakala zatožna klop. Zgodovinski roman, ki se ukvarja s krvavimi in brutalnimi punskimi vojnami, upori plačancev, s skrivnostnim verovanjem, svečeništvom, srhljivimi žrtvovanji, je doživel že veliko priredb v različne medije, vendar so preveč poenostavljene in površne. Avtorjeve preciznosti in bogatega izraza namreč ni mogoče prenesti v drugo umetniško zvrst. Knjiga je pri Beletrini zdaj izšla v novem prevodu Saše Jerele, ki bo več povedala o tem, zakaj se je avtor navdušil nad zgodovinsko temo, ki vključuje zgodovinske dogodke iz antične severne Afrike, lepoto in grozoto nekdanje Kartagine, božansko eksotiko ter subtilno erotiko.

Odlomek iz knjige:

Nenadoma je palačo na najvišji terasi razsvetlila luč, odprla so se osrednja vrata in na pragu se je prikazala ženska postava v črnih oblačilih: Hamilkarjeva hči. Spustila se je po prvem stopnišču, ki je teklo poševno ob najvišjem nadstropju, nato po drugem in tretjem ter se ustavila na najnižji terasi vrh stopnišča galejskih kljunov. Negibna in s sklonjeno glavo je gledala navzdol na vojake. V dveh dolgih vrstah levo in desno od nje so stali bledi moški v belih oblekah z rdečimi resami, ki so jim padale na stopala. Imeli so pobrite lase in obrvi. V rokah, na katerih so se jim iskrili prstani, so držali velikanske lire in vsi so z rezkimi glasovi peli hvalnico kartažanski Boginji. Bili so skopljeni svečeniki iz Tanitinega templja, ki jih je Salambô pogosto klicala k sebi domov.