Rusko-turška vojna, ki se je odvijala med letoma 1787 in 1792, se je zaključila z odločilno rusko zmago in Otomansko cesarstvo je bilo nastajajoči slovanski velesili prisiljeno odstopiti severne in severozahodne obale Črnega morja. Tam je potem Katarina Velika ustanovila novo pristanišče, ki naj bi Rusiji olajšalo trgovanje v mediteranskem bazenu. Načrt je spektakularno uspel – Odesa, kot se je imenovala nova črnomorska luka, je v naslednjih stotih letih namreč hitro zrasla v eno največjih, najbogatejših pa tudi najbolj kozmopolitskih in etnično pisanih mest orjaškega ruskega imperija. To mesto je danes večidel izgubljeno. Pogromi in prva svetovna vojna, revolucija in stalinski teror, druga svetovna vojna in holokavst pa fiasko sovjetskega planskega gospodarstva in zdaj še vroči rusko-ukrajinski spor, so bistveno zmanjšali svetovni pomen Odese. Ta ni zdaj ne prav velika ne prav bogata ne prav svetovljanska. A nekaj njenega nekdanjega utripa občasno menda še lahko začutimo, med drugim tudi v pisanju Isaaka Bablja, bržčas najpomembnejšega rusko-judovskega pisatelja, čigar Zgodbe iz Odese so pred nedavnim izšle pri založbi Beletrina. Kako je Bablju to uspelo? Kako je odbiral snov, teme in motive? V kakšnem slogu je Babelj pisal v prvi tretjini dvajsetega stoletja, da je navsezadnje uspešno ujel duha nekdanje Odese in ga v svoji kratki prozi ohranil za naš čas? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru s Saro Špelec, ki je Zgode iz Odese prevedla v slovenščino in jim pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva