Andrej Blatnik že od svoje prve pripovedne zbirke Šopki za Adama venijo (1983) ve, da je zamolčano oziroma izpuščeno pomemben del pripovedi. Tak princip velja tudi za njegov roman Luknje, objavljen pri založbi Goga. Tako sicer njegov romaneskni junak na začetku pripovedi koplje luknjo, da bi se zaščitil, da bi se vanjo skril, toda še pomembnejše so luknje v pripovedi, ki naj bi jih zapolnila bralka in bralec. Več o distopičnem romanu, v katerem antijunaka iščeta smisel v svetu brez smisla, v katerem se pogovarjata skoraj kot odmeva in v katerem se pripovedne poti cepijo ali nadaljujejo skoraj poljubno in vendar smiselno, bo povedal avtor v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa bo tudi odlomka iz romana. Nikar ne zamudite.