Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.

"Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin"

"Kadar koli si rečem, Alma, zdaj pa je dovolj, čas je, da se najini poti ločita, se mi razkrije ali me navdihne nekaj, kar me znova potegne v njeno zgodbo, mi da možnost, da nanjo pogledam še z drugega vidika. Zavedam se, da vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje njenih objavljenih in neobjavljenih del nikoli ne bo dalo popolne slike življenja in dela Alme Karlin, kot je nekoč res bila. Lahko pa pomaga bolje razumeti eno najzanimivejših žensk, kar jih je živelo na Slovenskem. Vedno znova tudi ugotavljam, da Almina dediščina deluje po čisto posebnem ključu. Vsakdo, ki to želi, se lahko tudi po sto letih odpravi na fizično ali duhovno potovanje z njo, zase izlušči kakšno modrost ali pa mu je v navdih, kar – presenetljivo – velja za vse generacije ustvarjalcev in ustvarjalk."

Tako pravi Jerneja Jezernik, ki jo bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Alma Karlin je namreč že več kot 20 let njena sopotnica skozi življenje in središče njenega raziskovalnega, pisateljskega, prevajalskega in uredniškega dela. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja, raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.

"V Rokopisnem oddelku NUK-a pravijo, da je rokopisno gradivo, vezano na Almo Karlin, med najbolj izposojanimi gradivi. Ker je po svoji vsebini tako raznovrstno, ga preučujejo in uporabljajo ustvarjalci, prevajalci, raziskovalci, vse od germanistov, ki pogosto prihajajo tudi iz tujine, recimo Nemčije, Avstrije, Rusije, Slovaške in tako naprej, pa do etnologov, antropologov, ljudi, ki se ukvarjajo z zgodovino feminizma, teozofov, glasbenikov in tako naprej. V NUK-u je neobjavljenega gradiva še zelo veliko, zlasti Alminih del z duhovno vsebino, ki so precej zahtevna in obširna in kar kličejo po izidu kot neke vrste duhovna hrana za danes bolj ali manj duhovno izpraznjene čase.

Prav tako je precej neobjavljenega gradiva tudi v Staatsbibliothek zu Berlin, Berlinski državni knjižnici, pri popisu in raziskovanju katerega sem sodelovala in iz njega črpala gradivo za knjigo Magične zgodbe starega Egipta. Na podlagi neobjavljenega gradiva sem poskrbela za izdajo treh Alminih del v nemškem izvirniku, in sicer njene avtobiografije z izvirnim naslovom Ein Mensch wird; njenega besedila Ferne Frau, Daljna ženska, ki govori o letih 1937 in 1938, ko je Alma pri sebi v Celju skrivala protinacističnega ubežnika Bonsacka; in pa še čisto svežih partizanskih zapisov Dann geh ich in den grünen Wald – Meine Reise zu den Partisanen, Potlej pa grem v zeleni gozd – moje potovanje k partizanom, ki so pred nedavnim izšli pri celovški založbi Drava. Prve odzive na to knjigo lahko strnem z besedami: "Klobuk dol pred tako žensko, ki se je tako pogumno uprla nacizmu in komunizmu.

Zanimivo je tudi, da se od takrat, ko se Alma s svojimi deli znova uveljavlja na nemško govorečem območju, pojavlja tudi veliko gradiva iz zasebnih fondov. Po kakšnem ključu, še ne vem, pomembno pa je, da ljudje čutijo za svojo moralno in kulturno obvezo, da rokopise izročijo ali posameznikom, ki jim zaupajo, ali pa institucijam, ki bodo gradivo ohranile tudi za zanamce. Ob dogajanju v zadnjem času pa imam občutek, da nas bo tudi v prihodnje presenetilo in obogatilo še marsikaj iz Almine zapuščine."