Roman Zemlja, po kateri stopamo se odvija na španskem podeželju, na kmetiji na robu manjšega mesteca, a v alternativni zgodovini, v kateri je severni Imperij nekje na začetku 20. stoletja podjarmil Španijo in nad domorodci izvedel genocid. Soproga zdaj dementnega, nekdaj pa zelo uspešnega polkovnika Imperija nekega dne na svojem vrtu naleti na molčečega človeka. Človeka, ki ima očitno z zemljo na kmetiji zelo tesno vez. Namesto, da bi ga prijavila, skuša Eva mukoma rekonstruirati njegovo zgodbo, s tem pa postopoma razkriva tudi hrbtno plat svoje lastne osebne zgodbe, ki je utemeljena na mitu o napredku, ki ga je njena civilizacija prinesla zaostalim krajem.

Na eni strani gre v romanu za zelo jasno kritiko globalizacije, kolonializmov, različnih načinov izkoriščanja. A Carrascova odlika je predvsem v tem, da ne poenostavlja in ne išče lahkih odgovorov. Predvsem pa na domišljen način ubesedi teme, ki ga zanimajo.

»Eva lahko rekonstruira Levino zgodbo le tako, da se z njim identificira, to pa se lahko stori samo preko bolečine, preko lastne izgube sina,« razlaga prevajalka Urša Zabukovec. »Ideja, da nas povezuje bolečina, da smo v globini vsi med sabo povezani, to Carrasco zelo izvirno doseže tudi na ravni samega jezika.«