Rusi so nesporni mojstri romana. Si je sploh mogoče predstavljati železni kanon svetovne književnosti brez Bratov Karamazovih Dostojevskega, Oblomova Ivana Gončarova, Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova ali Tolstojeve epopeje Vojna in mir? Toda vsa omenjena dela so danes stara vsaj sedemdeset let, če ne še bistveno več. Zato se najbrž lahko vprašamo, ali imajo ti klasiki med današnjimi ruskimi pisci sebi primerne naslednike? – No, če je soditi po sodobnih ruskih romanih, ki so bili v slovenščino prevedeni v zadnjih letih, je odgovor zanesljivo pritrdilen. Tu so, med drugim, Vladimir Makanin z izvrstnim Undergroundom pa Viktor Pelevin z romanom Čapajev in praznota, spregledati ne gre niti Vladimirja Sorokina in njegovega dela Led. No, tem avtorjem se zdaj brez najmanjšega dvoma pridružuje Jevgenij Vodolazkin, čigar drugi roman, Laurus, je pri Cankarjevi založbi izšel že v začetku leta 2016, splošno pozornost slovenske beroče javnosti pa je zbudil sredi okotbra, ko je za njegov prevod Lijana Dejak prejela Sovretovo nagrado. Zakaj je Vodolazkinov Laurus mogoče brez zardevanja postaviti ob bok ruskim klasikom, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Lijana Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva