Vsako leto v začetku oktobra, tik pred razglasitvijo Nobelove nagrade za književnost, številni bralci in bralke na Slovenskem najbrž stiskajo pesti za najbolj razvpita imena sodobne književnosti, za Harukija Murakamija, za Margaret Atwood, za Michela Houllebecqa in še koga, in vsako leto se potem lahko razočarano čudijo, kdo neki so avtorji in avtorice, ki so to, najuglednejše literarno priznanje na svetu navsezadnje prejeli. Nič drugače ni bilo menda letos, ko je iz Stockholma prišla novica, da tokratna Nobelova nagrada pripada 64-letnemu norveškemu dramatiku in pisatelju, Jonu Fosseju. Kakor že Abdulrazak Gurnah leta '21 in Annie Ernaux lani je namreč tudi Fosse pri nas razmeroma slabo znan, saj imamo v slovenščini na voljo samo tri njegove drame in en roman, Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan že pred ducatom let izšel pri mariborski založbi Litera. A po mnenju literarnega in gledališkega kritika Mateja Bogataja, ki je Melanholiji I takrat pripisal spremno besedo, to, da Slovenci novopečenega nobelovca ne poznamo prav dobro, še zdaleč ne pomeni, da si norveški avtor ugledne nagrade ne zasluži. Katere so torej trajne odlike Fossejevega pisanja? In zakaj so švedski akademiki v svoji utemeljitvi Nobelove nagrade prav posebej izpostavili lavreatovo zmožnost, da s svojim pisanjem daje glas neizrekljivemu? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z Matejem Bogatajem iskali v zadnjem Sobotnem branju leta 2023, ko smo listali prav po Melanholiji I.

foto: Goran Dekleva