Slovenski bralci dolgo nismo imeli dostopa do neposrednih slovenskih prevodov del litovskih leposlovnih ustvarjalcev, še manj do del latvijskih pisateljev in pisateljic. Bližnja srečevanja z ustvarjalnostjo v teh jezikih so nam omogočili posredni prevodi, literarni festivali in srečanja. Prvi, ki je začel litovsko leposlovje neposredno prevajati v slovenščino, je bil Klemen Pisk, sicer tudi pisatelj, pesnik in glasbenik. Kot literarni prevajalec deluje od sredine 90. let. Največ prevaja iz poljščine in litovščine, v zadnjem času pa tudi iz latvijščine, češčine in finščine. Doslej je prevedel okoli 70 knjig. Septembra 2021 je v Vilni prejel nagrado sv. Hieronima za prevajanje litovskih knjig v slovenščino – nagrado podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Združenje litovskih književnih prevajalcev. Leta 2024 je na festivalu Lirikonfest v Velenju prejel nagrado Lirikonov zlát za prevode iz litovščine in finščine.

S Kleménom Piskom razmišljamo o litovski in latvijski književnosti. Kaj ga je pritegnilo k njima? Ali Slovenci litovsko in latvijsko literaturo oz. kulturo dojemamo kot »baltski« ali razločujemo specifike vsake države? Kako sta se obe književnosti razvijali v času sovjetskega obdobja, kako navzoče so v njima teme postsovjetske travme? In, sploh ne nazadnje: kako sorodni oziroma različni sta si, je sploh upravičeno, da ju omenjamo hkrati?