Ob začetku zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu smo v tokratnem Sobotnem branju predstavili Koja Una, bržčas najpomembnejšega, najodličnejšega književnika Južne Koreje. Danes 84-letni pesnik, ki je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja kar štirikrat zaprt, ker se je javno zavzemal za socialno pravičnost in demokratične politične reforme v Južni Koreji, je bralke in bralce z vsega sveta že pred desetletji prepričal z verzi, v katerih se prepletajo elementi tradicionalne, budistične miselnosti in modernega nihilizma, vsrkanega iz zahodnih literarnih oziroma duhovnih tradicij. Na ta način se Kojeva pesem suvereno giblje v širokem razponu; vanjo vstopa vse, od groze in radikalnega nesmisla sodobnega vojskovanja do sicer krhke, minljive pa vendarle ontološko polne lepote pomladnih cvetov. Kako južnokorejskemu mojstru uspeva tako raznorodna občutja povezati v enovito celoto, smo preverjali v pogovoru z Alešem Štegrom, ki je predlani pomagal pripraviti knjigo Pišem v zrak, slovenski izbor iz novejše Kojeve poezije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva