Tretjo knjigo poezije Kristine Kočan, ŠIVJE, pišejo zamolki, tišine in praznine, in zdi se tudi, da pesnica ves čas ubeseduje tisto, kar v samih pesmih pravzaprav ni neposredno navzoče. V tako razprtih prostorih – v besedilih je odsotna tudi interpunkcija – se razprejo mnogotere priložnosti za besede, za njihova raznolika povezovanja in večplastna pomenjanja, kar Kristina Kočan spretno izkorišča.

Avtor fotografije: Kristijan Robič