V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot, pač pa se je toliko več plezalo po drevesih in streljalo z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod njeno posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic.

»V mojih gimnazijskih letih se je ,vedelo', da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znan defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zasliši prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha … Oddajo je pripravil Dušan Berne.