Čeprav je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila popolnoma naključno med bivanjem v Grčiji. K nam – natančneje, v Brestanico – je prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se potem odločila za dokončanje študija v Združenih državah, lani jeseni pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik. V nadaljevanju med drugim o tem, zakaj za prebivanje izbira kraje, ki se jim večina tujcev raje ogne, kje najti lepoto v Zasavju ter zakaj jo je zanimalo, ali obstaja pravilen način, kako pojesti kremno rezino. Z Melindo Hajdin se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Melinda Hajdin ima sicer slovenskega pradeda, a v Slovenijo jo je pripeljal oglasni letak za umetniško tekmovanje

Kljub temu da je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila čisto naključno med bivanje v Grčiji: “Tam je bilo prevroče, pa tudi moja zveza je razpadla. Potem nisem želela nazaj v ZDA. Videl sem oglas za umetniško tekmovanja v Sloveniji in si rekla, da moram tja. Sem pa sem prišla z vlakom prek Balkana.” K nam – točneje v Brestanico – je Melinda prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se nato odločila za dokončanje študija v ZDA, lansko jesen pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik.

“Ko sem prišla, o Sloveniji nisem vedela ničesar. Iskala sem stanovanje, v katerem bi bivala, in našla enega, ki je dobro izgledalo in bilo še poceni. Nahajalo pa se je v Brestanici. Pa sem si rekla – dobro, bom šla pa tja. Kraj mi niti ni bil tako pomemben. Dejstvo namreč je, da kamorkoli v državi greš, najdeš lepoto, za to ni treba v najbolj obljudene kraje. Sama običajno iščem kraje, kjer je mogoče slikati. To pa lahko najdeš praktično kjerkoli v Sloveniji,” pojasni, zakaj se je izognila za tujce bolj običajnim Ljubljani, Mariboru, Kranju, slovenski obali.

Ena od stvari, ki jih Melinda Hajdin pri  nas še posebej pohvali, je, da država investira v kulturo: “Ameriška vlada se s tem ne ukvarja, nimajo npr. ministrstva za kulturo. Slovenska podpora vsem umetnikom je odlična stvar – podpirajo pisatelje, slikarje, dramaturge, vse. To je odlično! Tako bi morale ravnati vse države. Tako bi morala ravnati Amerika.”

Melinda je prav tako naklonjena slovenski avtentičnost, saj ne mara pretirane amerikanizacije drugih držav. Želi pa si, da bi si delili vsaj poimenovanja kosov mesa:

“To je nekaj, česar te nikjer ne naučijo. Takšnih praktičnih informacij. Potem pa kupuješ meso in niti ne veš, kaj si kupil. Zaradi tega sem dolgo kupovala le piščančje meso, saj ga je lažje prepoznati. Za druge kose pa nisem vedela, kaj je to. Zdaj sem se naučila, da se vrsti mesa, ki ga je mogoče narezati in uporabiti v npr. obari, reče vratovina. Naučila sem se novo besedo!”

“Moja naloga je, da sem, kjer lahko lepoto iz narave prenašam na platno. Če preostanek življenja preživim tukaj, mislim, da ne bo nikoli zmanjkalo krajev, ki bi jih lahko upodobila. Torej – rada bi ostala kolikor dolgo bom le lahko,” pa sogovornica odgovori na vprašanje, ali se dolgoročno vidi v Sloveniji.