V letu 2021 je Milan Dekleva objavil pesniško zbirko Nevidnosti (pri Slovenski matici), romana Pet za kvartet in Zaplešiva, Dante (pri Cankarjevi založbi) ter zbirko z zgovornim naslovom Eseji in zgodbe (pri KUD Apokalipsa). Zadnja omenjena knjiga je na pogled knjižica, toda knjižica, ki še kako nagovori in pritegne bralca. V njej se avtor predstavlja kot pesnik, esejist in pisatelj s svojimi značilnimi temami. Toda naj pesni, pripoveduje ali esejizira, je vedno prepoznaven. Blizu so mu paradoksi, kritika družbene psihopatologije in zgoščena, že kar minimalistična naracija. Včasih ga očara tehnološki razvoj, toda zmerom ga spremljata skepsa in humor. V uvodni pesmi Postajam optimist./Čutim, da bom kmalu strl/ poslednji oreh/neumnosti.// Še korak, pa se zvrnem v/vedrino!// uvodna kvartina zveni kot razsvetljenski projekt, toda nato sledi presenečenje – antiteza neumnosti ni zmagoviti razum, ampak nekaj, kar je na drugi, drugačni ravni kot dvojica neumnost–umnost, skratka, neke vrste metapozicija, lahko pa tudi nekaj, kar predhodi omenjeni dvojici. Takih in drugačnih sprevrnitev je v zbirki precej, vendar objavljena besedila definitivno ne sodijo v žanr cerebralnih igric. Ob refleksiji velikih tem (kot je ob neki drugi priložnosti zapisal Dekleva: Iz preseženosti v nepresežno) avtor diskretno, a nedvoumno komentira naš čas, naš svet – »Svet, v katerem denar izkorišča in izrablja človeka, je svet brez prihodnosti.« Zato je knjižica Eseji in zgodbe knjiga za danes in jutri.

Pohlep kapitala ni nič človeškega, med drugim pove izjemni pesnik, esejist in pisatelj

V letu 2021 je Milan Dekleva objavil pesniško zbirko Nevidnosti (pri Slovenski matici), romana Pet za kvartet in Zaplešiva, Dante (pri Cankarjevi založbi) ter zbirko z zgovornim naslovom Eseji in zgodbe (pri KUD Apokalipsa). Zadnja omenjena knjiga je na pogled knjižica, toda knjižica, ki še kako nagovori in pritegne bralca. V njej se avtor predstavlja kot pesnik, esejist in pisatelj s svojimi značilnimi temami. Toda naj pesni, pripoveduje ali esejizira, je vedno prepoznaven. Blizu so mu paradoksi, kritika družbene psihopatologije in zgoščena, že kar minimalistična naracija. Včasih ga očara tehnološki razvoj, toda zmerom ga spremljata skepsa in humor. V uvodni pesmi Postajam optimist./Čutim, da bom kmalu strl/ poslednji oreh/neumnosti.// Še korak, pa se zvrnem v/vedrino!// uvodna kvartina zveni kot razsvetljenski projekt, toda nato sledi presenečenje – antiteza neumnosti ni zmagoviti razum, ampak nekaj, kar je na drugi, drugačni ravni kot dvojica neumnost–umnost, skratka, neke vrste metapozicija, lahko pa tudi nekaj, kar predhodi omenjeni dvojici. Takih in drugačnih sprevrnitev je v zbirki precej, vendar objavljena besedila definitivno ne sodijo v žanr cerebralnih igric. Ob refleksiji velikih tem (kot je ob neki drugi priložnosti zapisal Dekleva: Iz preseženosti v nepresežno) avtor diskretno, a nedvoumno komentira naš čas, naš svet – »Svet, v katerem denar izkorišča in izrablja človeka, je svet brez prihodnosti.« Zato je knjižica Eseji in zgodbe knjiga za danes in pojutrišnjim.