Arhitekt Milan Kovač je s svojo revolucionarno metodo zaščite arheološke dediščine zasnoval največji in večkrat nagrajen kitajski podzemni muzej: dva tisoč let star mavzolej cesarja Hang Yang Linga. Projektiral je zaščito več etruščanskih grobnic, egipčanske grobnice slikarja Nakhta in pevke Tawi ter nam nekoliko bližjih arheoloških ostalin, najdenih pod cerkvijo Sv. Jurija na Legnu. Še preden se je posvetil reševanju zgodovinskih ostankov domov umrlih je izdeloval je načrte za kuvajtske banke in vile tamkajšnjih bogatašev, v času naftne krize pa je pristal celo v švedskih pogajanjih za savdsko nafto. Nekaj časa je živel tudi na Šrilanki, kjer je za Unesco projektiral šole in doživel začetke družbenega vrenja, ki je kasneje pripeljalo do državljanske vojne. Ob tem je prepotoval tako rekoč ves svet ter se poglabljal ne le v lokalno arhitekturno in arheološko dediščino, ampak tudi v zgodovino in religijo vsakega prostora, ter vedno znova opozarjal na to, kako pomembno je ohraniti ostanke naše preteklosti. Svoje življenje je torej preživel, kot pravi v knjigi spominov z naslovom Utrinki arhitektove življenjske poti, »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih«. Verjetno bi lahko dodali, da tudi v službi sedanjih in prihodnjih rodov. O nekaj epizodah iz njegovega raznolikega življenja se je z Milanom Kovačem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.