Obiskovalca lekarne je nekoč ob vstopu v ta prostor pričakalo bogato okrašeno pohištvo in posodje, po prostoru se je širila nenavadna mešanica vonjev. »Mistično in skrivnostno vzdušje, ki pa je imelo tudi psihološki učinek, ki je vzpostavil nekakšno zaupanje v zdravila, ki so jih tam pripravljali,« opiše tokratni sogovornik dokumentarno-feljtonske oddaje Sledi časa. Na polurni potep po Lekarniškem in alkimističnem muzeju vas vabi Darja Pograjc!

Sprehod po Lekarniškem in alkimističnem muzeju v Radovljici

Lekarniški in alkimistični muzej dobro leto domuje na Linhartovem trgu 28 v Radovljici. Lastnik Milan Plešec, mag. farmacije, je predmete s področja ljudskega zdravilstva, magije, botanike, alkimije, medicine, predvsem pa farmacije, ki si jih lahko ogledate v muzeju, zbiral kar 40 let. Na 200 kvadratnih metrih je tako razstavljenih več kot 2000 predmetov iz tisočletij pred našim štetjem pa vse do 20. stoletja.

"Hčerka je etnologinja in kulturna antropologinja, ona to strokovno obdeluje, jaz pa strokovno s farmacevtske plati. Tako da midva vodiva muzej. No, pa še eno kolegico, tudi etnologinjo, imamo občasno zaposleno za vodstva, tako da smo trije."

Alkimisti so bili doma tudi v naših krajih

Janez Vajkard Valvasor je imel alkimistični laboratorij na gradu Bogenšperk, Barbara Celjska se je z alkimijo ukvarjala na gradu blizu Prage, središče alkimije v 17. in 18. stoletju pri nas pa je bilo na gradu Strmol.

"Alkimisti so vso svojo energijo, premoženje in nekateri celo svoje življenje posvetili odkrivanju novih zdravil, eliksirju mladosti, skušali so odkriti zlato, ki bi ga izdelovali iz manj plemenitih kovin. Na žalost jim to nikoli ni uspelo, so pa odkrili marsikatere nove kemične postopke, aparature, zdravilne učinkovine ... To je pač en tak začetek zdravilstva v Evropi."

Po ogledu dveh lekarn in lekarniškega laboratorija v pritličju se odpravimo po stopnicah v prvo nadstropje, mimo t. i. mističnega kotička. "Ljudski medicinci so zdravili z raznimi molitvami, zagovori, talismani in amuleti, saj so verjeli v njihove nadnaravne moči," pripoved nadaljuje Milan Plešec.

Živalski mehurji v Indiji, gvajakov les v Srednji Ameriki

V temačnem srednjem veku so lekarniško dejavnost ohranjali le v nekaterih samostanih, zato je težko priti do eksponatov iz tega obdobja. Sledi pregled razvoja evropske medicine in vplivov nanjo iz drugih delov sveta.

"Iz Indije je prihajalo zelo veliko trgovskega in medicinskega blaga. Takrat se je z indijske medicine na evropska tla uvedlo veliko zdravil. Rauwolf je ena taka, ki se še zdaj uporablja. Rezerpin, recimo, za zniževanje pritiska. To temelji na stari indijski medicini."

"Na drugi strani je pa vitrina s srednjeameriškimi eksponati. Gvajakov les imamo tudi, recimo, čeprav je zdaj tam zaščiten. Ker so takrat v 17. in 18. stoletju na veliko sekali gozdove in ta les prodajali po vsej Evropi kot učinkovito terapijo, predvsem proti sifilisu."

Vsaka lekarna je imela tudi svojo knjižnico, v kateri niso smeli manjkati herbariji, takratni učni pripomočki.

Možnar, simbol farmacevtov

Možnarje so uporabljali že v kameni dobi za drobljenje semen, pešk, korenin in kosti. Najstarejša materiala, iz katerih so jih izdelovali, sta kamen in les. Bronasti možnarji so v Evropo prihajali prek arabskih vplivov; najstarejši tak v Radovljici je iz 12. stoletja. Pregledu železnih, porcelanastih in keramičnih posod pa sledi še zgodba avstrijskih možnarjev iz obdobja prva svetovne vojne:

"Takrat je bilo obvezno treba oddati bronaste možnarje in pa zvonove za vojaške namene: za topove in patrone. Čim lepši in čim težji možnar je lekarnar oddal, tem lepšega porcelanastega je dobil."