Ko se je Slovenija osamosvojila, so naše oblasti začele razmišljati, kako bi tudi v polju šolstva oziroma izobraževanja nedvoumno pokazali, da je naša država odprta, kozmopolitska, usmerjena v svet in prihodnost. Dobro rešitev je ponudila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je predlagala ustanovitev čisto novega oddelka, na katerem bi se mlade generacije lahko seznanile z nekaterimi največjimi državami, jeziki in kulturami na svetu, ki pa so bile z našega gledišča takrat še videti precej oddaljene in eksotične. Ta predlog je bil navsezadnje sprejet in tako je leta 1995 z delom začel Oddelek za azijske študije, kjer danes poučujejo japonologijo, sinologijo in koreanistiko.

Odločitev, da hočemo v Sloveniji sistematično krepiti povezave z vzhodnoazijskim prostorom, je bila gotovo na mestu, saj je zdaj povsem jasno, da bodo Kitajska, Japonska in Južna Koreja, zahvaljujoč pač svoji izjemni gospodarski moči, z velikimi črkami pisale zgodovino 21. stoletja. A te daljnovidne odločitve bi slej ko prej ne bilo mogoče sprejeti, ko bi takrat že ne imeli treh vrhunskih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni dati na razpolago vse svoje znanje, vso svojo energijo. To so bili seveda prvi predavatelji na novem oddelku: japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje, ki so se bili japonščine oziroma kitajščine naučili na lastno pest že precej prej, mimo razmeroma enostavnih, dobro uhojenih poti, ki so jih po logiki stvari ponujale institucije slovenskega oziroma jugoslovanskega izobraževalnega sistema.

In prav tu se postavi zanimivo vprašanje: v čem natanko je bila zakoreninjena uka žeja, ki je te tri pionirje slovenskih azijskih študij pravzaprav vodila tako daleč onkraj naših meja, dokler niso navsezadnje prišli na kraje, kjer so se lahko naučili japonščine oziroma kitajščine? In to, za nameček, v svetu, ki še ni poznal interneta, ki z našega današnjega zornega kota torej sploh še ni bil zares globaliziran? – No, vsaj kar se tiče prof. Sajeta, si zdaj lahko ustvarimo nekakšen odgovor na to vprašanje, saj je napisal in pri založbi Miš objavil knjigo spominov na svoja otroška in mladeniška leta, na tisto obdobje torej, ko se je v njem pojavila in sčasoma tudi razbohotila želja po odkrivanju oddaljenih svetov. Ker pa je Saje sinolog, je seveda vsaj malo nenavadno, da v naslovu, ki ga je poiskal svojim spominom, ni omenil Kitajske, ampak je knjigo nekoliko zagonetno raje naslovil Vse se je začelo v Afriki. Zakaj? – Odgovor smo v pogovoru z Mitjo Sajetom iskali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Goran Dekleva