Nataša Kramberger je pisateljica in kolumnistka, ki je vrsto let živela in delala v Berlinu, potem pa je pred slabim desetletjem prevzela kake tri hektarje veliko kmečko posest na štajerskem severovzhodu, posest brez elektrike in brez orodja, in se tam na presenečenje vseh – starih prijateljev iz urbanih okolij, novih sosedov s podeželja in celo najožjih družinskih članov – lotila ekološkega kmetovanja. In prav to – malo donkihotsko malo pa tudi ekstatično – izkušnjo je nato še popisala; svoje nelahke začetke je zajela v romanu Primerljivi hektarji (LUD Literatura, 2017), v Po vsej sili živ (Goga, 2024) pa skuša, se zdi, opraviti bolj celostno bilanco, se pravi: povleči črto pod svojimi prvimi sedmimi sezonami kmetovanja v času globalnega segrevanja.

Tako nam poroča, česa se je skozi delo na kmetiji naučila o sami sebi, česa o odnosih med ljudmi, česa o denarju in agro-biznisu, česa o starosvetnih tradicijah, česa o ponorelem, iztirjenem vremenu, česa o samooplajajoči se moči narave, česa o upu, obupu in možnih preživetvenih strategijah na pragu planetarnega ekološkega kolapsa. In ker vse to počne na izrazito mehak, liričen, meditativen in mestoma tudi duhovit način, ker je v svojih vrednostnih sodbah nepristranska, ne-navijaška, ker se pač obotavlja izrekati manihejsko izključujoče sodbe, skozi prizmo katerih bi bilo vselej povsem jasno, kdo natanko so v neskončno kompleksnem in med seboj prav po gordijsko prepletenem sodobnem svetu dobri in kdo slabi fantje, je navsezadnje spisala knjigo, za katero se zdi, da ji je nagrada Prešernovega sklada kratko malo morala pripasti.

Foto: Goran Dekleva