V prvih dneh decembra leta 1963 se je Kenija po dobrem desetletju krvavega oboroženega odpora zoper britansko kolonialno nadoblast pripravljala na razglasitev neodvisnosti. In natanko to je tudi čas, v katerega je Ngũgĩ wa Thiong'o, danes 84-letni nesporni velemojster kenijske, afriške ter svetovne književnosti, umestil svoj mladostni roman Pšenično zrno, ki je v izvrstnem prevodu Katje Zakrajšek pred kratkim izšel pri Založbi /*cf.

Prav zato utegnejo bralke in bralci, ki Pšenično zrno prvikrat jemljejo v roke, pričakovati delo, ki ga preveva – kot pač pritiče dnem pred razglasitvijo državne samostojnosti – radostna, zmagoslavna, nemara že kar vznesena atmosfera. A bralska izkušnja tovrstna pričakovanja hitro razveljavi. Pšenično zrno je namreč delo, ki se raje kot v enodimenzionalno navdušenje ob zasluženem porazu britanskega brutalnega, izkoriščevalskega kolonialnega imperija razpira v pretanjeno meditacijo o velikih zgodovinskih procesih in malem posamezniku v njihovem kolesju. Kakšni uvidi se Ngũgĩju wa Thiong'u ter njegovim bralkam in bralcem ob tem odpirajo, pa smo v pogovoru s Katjo Zakrajšek preverjali v tokratnem Sobotnem branju.

foto: Goran Dekleva