Prevodna zbirka Moderni klasiki, ki izhaja pod okriljem Cankarjeve založbe, se je v zadnjih letih uveljavila kot ena literarno najbolj kakovostnih – in v zasledovanju te kvalitete tudi najbolj konsistentnih – knjižnih edicij na Slovenskem. Resnično izvrstni romani in kratke zgodbe avtoric in avtorjev z vseh celin menda lahko, zahvaljujoč prizadevanjem naših najboljših prevajalk in prevajalcev, tu najdejo svoj prostor pod soncem, če so v izvirniku le izšli v dobi, ki jo mi danes doživljamo kot moderno, se pravi v 20. oziroma 21. stoletju.

Toda pred nedavnim je v kontekstu Modernih klasikov v gibkem prevodu Jaroslava Skrušnýja luč sveta ugledal Dnevnik sobarice, roman francoskega pisatelja Ocatava Mirbeauja, za katerega ni povsem jasno, ali izpolnjuje formalne pogoje za uvrstitev v to zbirko; omenjeno delo je bilo namreč prvikrat objavljeno leta 1900. Je to res že 20. stoletje ali pa to okroglo leto, strogo vzeto, vendarle sodi še v 19. vek? – Da se ne bi zdaj po nepotrebnem zapletali v dlakocepske dileme, podobnim tistim izpred dobrih dveh desetletij, ko smo se prerekali, ali se novo stoletje res začenja z letom 2000 ali pač z 2001, smo s pomočjo prevajalca pokukali med platnice Dnevnika sobarice in preverili, ali se snov, teme in slog, ki ga je v svojem romanu razvil Mirbeau, našim očem kažejo kot moderni ali ne.

foto: Goran Dekleva