Tako je roman, za vsebino katerega bi težko rekli, da se ukvarja s človeško zmernostjo, premišljenostjo, preudarnostjo, umirjenostjo in treznostjo, skromnostjo in varčnostjo, na splošno odlikami kreposti, zdravih navad in duševne stabilnosti, postal pisateljev mednarodno priznan prvenec, namesto romana, s katerim se je mučil veliko dlje, kot s pričujočim. Potem ko je v različnih medijih doslej doživel že nekaj priredb – tudi filmska je med njimi – , je za prevod v slovenščino poskrbela Daša Pelikan Prek, v zbirki Ginko pa ga je izdalo Književno društvo Hiša poezije. Čeprav dogajanje v knjigi zaznamujejo zabavljaška ekstravaganca, razsipništvo, lahkoživost premožne francoske družabne smetane, pa se zgodba ukvarja predvsem z družino odraščajočega otroka, ki pa, čeprav mu starša namenjata precej naklonjenosti in ljubezni, s svojimi potrebami ni v središču pozornosti, ampak se, tudi ko gre za zabavo in ples, vse vrti okrog mamine duševne bolezni in njenega nepredvidljivega vedenja. Ples mame in očeta ter pesem Mr. Bojangles, ki jo poje Nina Simone, zaznamujeta veliko dogodkovnih plati romana; o doživljanjih posebnih situacij in emocionalni vpletenosti v trenutke čudaške vsakdanjosti vsak s svojimi pogledi pričata oče in sin …

Nadja Dobnik je urednica zbirke Ginko, ki je izpostavila še več mogočih pogledov na roman Čakajoč na Bojanglesa.