Na Velenjski grad se je tokrat odpravila Andreja Gradišar, da vam v Drugem pogledu predstavi prvo sogovornico iz Litve. Ona Čepaityte Gams tam dela kot kustosinja pedagoginja. Če bi iskali slovensko ustreznico njenega imena, bi bila to Ana. Jo pa, ko se predstavi kot »Ona«, v Sloveniji marsikdaj povprašamo, kako ji je zares ime. Velenje je njen dom že slabi dve desetletji. Selitev iz večje Vilne v manjšo šaleško prestolnico je zahtevala kar nekaj prilagoditev. V nadaljevanju pa tudi o tem, kako drugače vzgajamo otroke v Litvi in Sloveniji.

Ona Čepaityte Gams iz Litve je Velenje za svoj dom izbrala pred 17 leti

"'Kriv' je Velenjčan, ki sem ga srečala v Litvi," razloži Ona Čepaityte Gams, ko jo vprašamo, kaj jo je leta 2004 prineslo v Velenje. Je iz Vilne, prestolnice Litve, ki je precej večja od šaleške rudarske prestolnice. Tudi majhnost mesta in vse, kar pride s tem, je nekaj, na kar se je morala privaditi:

"Preseliti se iz večjega mesta v manjše je težje kot nasprotno. S tem sem imela in še vedno imam precej težav. Ko je ljudi malo, so med seboj prepleteni, povezani, v takšnem okolju je drugače delati. Če nisi odraščal v takem manjšem prostoru, imaš določene težave. Pogrešala sem to, da greš skozi vrata v eno množico ljudi in nikogar ne zanima, kdo si."

Nenavaden se ji še vedno zdi tudi pogled na slovenske hribe. Pokrajina je popolnoma drugačna kot v Litvi. Je pa zato zelo podobna hrana. Le regrata v njeni domovini ne nabirajo:

"To nabiranje regrata in solate. Pri nas tega ljudje ne jejo. Sicer je precej podobno, veliko mesa, krompirja. So pa tudi kake jedi, ki jih mi ne poznamo in so mi zelo všeč. Ajdovi žganci. Z ocvirki in gobovo juho."

Oba naroda sta majhna, delovna in to nas povezuje, nadaljuje sogovornica. Razlike pa opaža pri samostojnosti otrok:

"V Sloveniji veliko otrok živi skupaj s starši tudi še po študentskih letih. V Litvi je mentaliteta taka, da se otrok želi čim prej osamosvojiti. Ko gre študirat, se skoraj nikoli ne vrne nazaj. Tudi če živi na slabšem."