Vas Orehek danes leži tam kjer je včeraj, a vendar se zdi, da se je v zadnjih desetletjih umaknila v svoj mir in »prežvekovanje« svoje lastne preteklosti. Čas se pač lahko kaže kot merska ali psihološka enota. Vas, ki je del postojnske občine in leži med Hruševjem in Prestrankom, je bila včeraj veliko bolj dinamična kot je danes. Bila je tudi bolj na očeh, zato ker je skozi njo vodila edina cesta v Trst in ker je bila dolgo časa domovanje več plemiških družin. Dvorec na vzpetini danes žalostno in pospešeno propada, v preteklosti pa je bil središče vaškega življenja. Lastniki so se menjavali,vmes je malo propadal in sameval, pa so ga obudili, prenovili in stilsko spreminjali, gospoda je nekaterim domačinom dajala kruh, drugi so živeli od kmetijstva, le malo pa je znanega, kakšne misli so vaščane obhajale, ko so sredi poletja videvali »gnado«, kako se je sprehajalo pod senčniki po vasi. V Orehku je še nekaj tipčnih pivških vaških hiš s petimi stenami, stoletne lipe pa rastejo še naprej in se košatijo. Najstarejša je pred dvorcem in je tretja najstarejša na Slovenskem. Te dni je slavila rojstni dan, ki se vrti okoli številke 800, drugi najstarejši lipi v vasi pa se spominjata celo turških vpadov. Štejeta po približno tristo let manj in se bohotita na cerkvenem dvorišču. Tam, ob nekdanji grajski kapeli in sedaj vaški cerkvi svetega Florjana, tam, kjer je bil nekoč turški tabor in zdaj stoji tudi najvišji zvonik na Notranjskem, tam je tudi kamnita miza, ki je bila nekoč eno od središč družbenega življenja. Ljudje so se zbirali tudi v gostilnah, ki jih je bilo nekoč šest, danes pa ni nobene več. Je pa na vasi prenovljen kulturni dom in vanj zahajajo tudi tri ženske, naše vodičke na poti skozi vas in njeno preteklost in sedanjost, tri ženske, ki pomenijo za Orehek svežo kri za obujanje spominov na bogato vaško preteklosti. Ena izmed njih je poskrbela za obuditev spomina na prvega posvetnega slovenskega pesnika, ki je svojo pesniško zbirko Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi izdal celo pet let pred Vodnikovimi Pesmimi za pokušino. To je bil pesnik, skladatelj, cerkvonik-orglar in učitelj Pavel Knobl, spregledani starosta slovenskih pesnikov, domačin iz Orehka. Menda so ga potisnili v pozabo, ker ni pisal tako imenovane visoke literature, poleg tega je eno pesem posvetil prdenju. O vsem tem v Sledeh časa Jurija Popova, ki je z omenjenimi tremi ženskami pretaknil skoraj vsak kotiček Orehka, vasi, ki ima skoraj pred vsako hišo najmanj dva oreha.