Pavel Tanko je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko. Pred mikrofon ga je povabil Jure K. Čokl.

Umetnik, novinar, igralec, kuhar, provokator in še kaj, a ne za vsako ceno. In ne nujno v tem vrstnem redu.

Kolodvorska cesta v Pivki. In ob njej hiša, ki že dolga leta požira zvoke svoje okolice. Hiša, ki gleda na cesto, po kateri mimo nje vozijo različna vozila na eni strani in obrača hrbet železniški progi, ki ropota za njo, na drugi strani. Pavel Tanko me pričaka na majhnem balkonu, od koder gleda na cesto. Zanimiv lik, prav filmski. Bel klobuk, bela brada, temna očala in nezgrešljiva cigareta. Njegovo stanovanje je prijetno, deluje kot na pol studio in na pol razstava … vsega in ničesar. Pavel Tanko mi pokaže na stol in si prižge novo cigareto. Okno ima odprto, mimo naju vozijo avtomobili in vsake toliko časa tudi kakšen vlak. Kdo je v resnici Pavel Tanko? Provokator? Vsekakor, a ne za vsako ceno, doda. In velik optimist. Brez tega ne bi zdržal. Pogosto je bil hudo poškodovan, a se ni nikoli vdal. Vedno znova se je postavljal na noge in začenjal z nova. Ob vsem tem ni pozabil tudi na tiste, ki so se ob enakem času znašli v podobnem položaju kot on.

Rad je neopazen, vendar mu neopažen vendarle ni uspelo biti. Po vzoru zelo odmevne oddaje Punk'd na takrat izjemno priljubljeni televiziji MTV je pripravil projekt Natega. Slavne ljudi je prelisičil na domiselne načine in vse to posnel. Rezultat? Za svoje delo je dobil priznanje MTV Adria. Ljudi, svoje tako imenovane žrtve je znal spraviti skoraj do obupa, nato pa so, kakor pravi, ob spoznanju, da gre samo za šalo, doživeli katarzo. Njegov projekt ga je popeljal po kar šestih državah, kjer ga je predstavljal. Vendar se je vedno najraje vračal v hišo kulture. Ki je delovala po svoje in imela povsem svoja pravila. Tako kot Pavel Tanko.

Posebno mesto ima v njegovem življenju tudi vojska. Malo zaradi bližine vojašnice v Pivki, malo zaradi zanimive zgodbe njegovega sina, ki je k vojakom odšel pet hišnih številk stran od doma in še česa. Vendar vojske Pavel Tanko ni od blizu videl nikoli.

Avtomobili so med najinim pogovorom ves čas vozili mimo. In Pavel Tanko je počel enako s svojimi mislimi. Nikjer ni zdržal dolgo in znal se je pobrati po vsaki nesreči. Znova in znova. Zgodba, ki jo je pripovedoval o sebi, hkrati ima in nima smisla. Ste o Pavletu Tanku izvedeli več? Morda. Ali pa tudi ne. Avtomobili pač vozijo po svojih cestah, te pa nimajo konca, ampak samo vmesne postaje. Avtomobile lahko vozite, vanje prisedete ali jih zgolj opazujete. Ne morete pa vedeti, kam vas bodo pripeljale ceste. Enako je tudi s sanjami. Nikoli ne moremo vedeti, koliko resničnosti je v njih. In ali v resnici sploh sanjamo, zaključi pogovor Pavel Tanko, ki je v bistvu uganka. Vsestranski umetnik, ki sebi ne bi nikoli rekel, da je umetnik. Bolj mu dišijo satira, humor in provokacija, ne nujno v tem vrstnem redu. Pivčan, torej Primorec, ki je pol Dolenjec in pol Notranjčan. Avtor nesojene vojaške himne, ki ni bil nikoli pri vojakih. In pripovedovalec zgodb, ki nimajo konca, saj mu je osebno ljubše potovanje, kot pa cilj. Vse to je Pavel Tanko.