Zgodbo Mateje Pineda bi lahko označili za vse prej kot tipično izseljensko izkušnjo. Unikatna je po zaslugi dejstva, da je Mateja le nekaj let po selitvi v Mehiko popolnoma oslepela. Navdihujoča pa predvsem po zaslugi načina, kako se je s tem spopadala. Je zgodba o ljubezni, srčnosti, solidarnosti in človečnosti; njenih in tistih, ki so jih znali izkazati ljudje v njeni okolici. V intervjuju med drugim pripoveduje o tem, kako se ji je uspelo v službi kar leto in pol pretvarjati, da vidi, preden se je vdala v usodo, in ravnateljici povedala, da je slepa. Pa o resnih in manj resnih nevarnostih življenja v Mehiki, kot so kriminal in iz pločnikov zrasla okrasna drevesa.