Dostop do zdravstvene oskrbe je za tiste, ki živijo v odmaknjenih krajih, še vedno zelo otežen. Še posebno če govorimo o ranljivih skupinah prebivalstva. Zato so si ljudje že od nekdaj pomagali sami ali pa so se zatekali k domačim zdravilkam in zdravilcem. Ti so jim skušali olajšati težave z zdravilnimi zelišči in med drugim tudi z magičnimi pripomočki, kot so recimo zagovori in uroki. Zato ni čudno, da je bilo zdravilk in zdravilcev na podeželju precej, predvsem zato, ker ljudje niso imeli dostopa do uradnih zdravnikov. Če pa so do zdravnika le nekako prišli, je bil vsak obisk pri njem zelo drag, tega pa si revni prebivalci niso mogli privoščiti. Tudi obiski zdravnikov na domu so bili bolj ali manj redki, odvisno od socialnega, premoženjskega statusa bolnika. Pa vendar lahko v zadnjih 100 letih naletimo na vrsto zdravnikov, ki so svoje delo opravljali predvsem na terenu. Danes so terenske zdravnike zamenjali družinski, ki delajo v zdravstvenih ustanovah in se med dežurstvi odpravijo tudi na teren. Tam pa svoje delo vestno opravljajo tudi patronažne sestre in bratje. In po sledeh zdravstva na terenu bomo šli v današnji oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.