Ko se razgledujemo po francoskem literarnem kanonu zadnjih 100, 120 let, hitro uvidimo, da imamo opravka z dovršeno, umetelno izpisano, poudarjeno seriozno književnostjo. Saj vemo, Marcel Proust hoče pokazati, kako lahko nežno čipkanje spomina razveljavi čas, Alberta Camusa zanima, kako živeti v svetu brez smisla, Marguerite Yourcenar se ne more načuditi radikalni tujosti tiste pokrajine, ki ji rečemo preteklost, Annie Ernaux pa si prizadeva izpisati kolektivno avtobiografijo Francije po drugi svetovni vojni. Same velike, pomembne teme, skratka.

No, potem pa je tu Raymond Queneau, v čigar osrednjih delih, v kratkoprozni zbirki Vaje v slogu ter romanu Cica v metroju, je vse lahkotno, nižje pogovorno, neugnano in brezbrižno veselo. Kako neki se je temu navkljub pisatelju uspelo povzpeti na najvišja pobočja francoskega knjižnega Parnasa? – To je vprašanje, ki nas je v pogovoru s francistom dr. Primožem Vitezom zaposlovalo v tokratnem Sobotnem branju, ko smo listali po Cici v metroju, ki jo je že leta 1978 mojstrsko prevedel Aleš Berger, zdaj pa so jo ponatisnili pri založbi Beletrina.

foto: Goran Dekleva