Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.

Pisatelj, predavatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, predvsem pa veder in hudomušen opazovalec sveta okoli sebe

Njegovo ime, pred katerim sicer ni zapisane kratice dr., čeprav ima doktorat, nas gleda s številnih izložb knjigarn. Poznajo ga predvsem mladi bralci in njihovi starši, saj je njegov literarni opus namenjen pretežno najmlajšim generacijam. Dr. Peter Svetina pa ni le pisatelj in pesnik (tudi za odrasle), je tudi predavatelj, literarni zgodovinar in prevajalec (iz češčine, srbščine, hrvaščine, tudi nemščine in angleščine). Predvsem pa je človek, ki z vedrostjo in dobrodušnostjo opazuje svet okoli sebe. Tam, v resničnosti in vsakdanjosti, najde tudi navdih za svoje literarne junake; različne podobe se mu vtisnejo v spomin, nato jih prepoji z domišljijo in prelevi v zgodbo - na primer o gospodu Konstantinu in njegovem klobuku (Klobuk gospoda Konstantina, 2007) ali O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999) in ki je kasneje dobil še očala (Mrožek dobi očala, 2003). Tega je na primer videl na svojem potovanju po Norveški:

"Mrožek je bil kip v parku. In je bil tako sam ... Tako sam. Ko sva z mojo Barbaro tam jedla sladoled, sem rekel, da mora iti po svetu."

Humor in hudomušnost ne odlikujeta le njegovih besedil, temveč tudi njegovo osebnost - pove, da mu je izziv privabiti nasmeh na ustnice najbližjih ali pa najbolj mrkega študenta v predavalnici, in da, tudi če je letos dopolnil abrahama, "afen guncat" ni nehal.

Prvo pravljico je izdal šele, ko se bližal svojim tridesetim, čeprav si je že kot majhen otrok želel pisati tako dobro, "kot piše teta Ela". Ela Peroci je bila namreč družinska prijateljica in je zanj celo napisala pravljico. A željo po pisanju so v najstniških letih izpodrinili tudi drugi cilji: da bi postal detektiv, saj je imel rad detektivske zgodbe; ali pa duhovnik, saj je nanj velik vtis naredila jezuitska duhovnost. Želel je postati tudi zdravnik in se je najprej vpisal na medicinsko fakulteto, a je kmalu ugotovil, da si uvod Krsta pri Savici zapomni lažje kot snov za predmet anatomije. Tako ga je življenje pripeljalo nazaj k pisanju, k besedam. In tu avtor, ki je odrastel tudi ob prebiranju stripov Alana Forda, prejema številne nagrade: trikrat večernico, nagrado slovenskega knjižnega sejma, nagrado za izvirno slovensko slikanico (za slikanico Klobuk gospoda Konstantina), potem pa je tu še Levstikova nagrada, IBBy-jeva častna lista za slikanico Ropotarna, letos pa je bil eden izmed šestih nominirancev za mednarodno Andersenovo nagrado, najpomembnejše mednarodno priznanje za mladinsko književnost in ilustracijo.