Razkošje v glavi

Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.

Lakota in obilje sta namreč nastopili šele s stalno naselitvijo ljudi, z razvojem poljedeljskih civilizacij.

Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.

Urška Fartelj – mama, žena, blogerka, kuharica, pisateljica. Svoje recepte in kulinarične domislice že več let neutrudno snema in objavlja na blogu 220 stopinj poševno, zadnja leta pa jo poleg kuhanje zaposluje tudi pisanje kuharskih knjig.

O njenih spominih na otroštvo, njenem ustvarjanju receptov, bolezni, ki jo je doletela in njenem pogledom na svet se je z Urško Fartelj za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.

Likovni umetnik Arjan Pregl se je rodil leta 1973. Leta 1998 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Kraševec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je končal magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Bojana Gorenca, nato pa vpisal še magistrski študij grafike in ga pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja končal leta 2004. Ukvarja se tudi z ilustracijo in oblikovanjem ter piše kratke zgodbe. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Arjanom Preglom pogovarjal Miha Žorž.

Primož Cencelj je eden najuspešnejših slovenskih upraviteljev premoženja, ki ga še veliko bolj kot gole številke zanimajo zgodovina, psihologija, geografija, filozofija in politika. Je človek, ki hoče razumeti svet in potem to svoje razumevanje preizkuša v brutalni in neodpuščajoči igri finančnih trgov, predvsem z vlaganjem v obveznice. Do nedavnega je upravljal z več kot 1300 milijoni evrov premoženja slovenskih, hrvaških in madžarskih varčevalcev na Generali Investments, zdaj pa začenja voditi upravljanje v pokojninski zavarovalnici Modra, ki med drugim vključuje drugi steber pokojnin za vse javne uslužbence. O svoji življenjski poti, predvsem pa o ne ravno običajnem pogledu na svoje delo, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore.

Zdravka Abram je pred kratkim izdala knjigo. Poimenovala jo je Radožive zgodbe. Res je: to so njene zgodbe, prigode iz življenja, ki jih je ovekovečila z vinskimi etiketami. Ob različnih pokušnjah vin je etikete odlepila od vinskih steklenic, da bi ji ostale v spomin na dogodke, in v tridesetih letih se jih je nabralo za pet fasciklov. »S tem sem vinu podaljšala življenje in ohranila spomin na druženje,« pravi danes. Zanimivo zbirateljstvo, ki izkazuje tudi svojevrstno spoštovanje do vina in vinogradnikov.

Dejan Srhoj je plesalec, koreograf in plesni pedagog. Rodil se je leta 1978. Študiral je klasični balet in v letih od 1998 do 2001 delal kot baletni solist v ljubljanski Operi in Baletu. Leta 2001 sta skupaj z Goranom Bogdanovskim odprla nevladno organizacija Fičo balet, v kateri sta se ukvarjala z umetniškim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa. Od leta 2021 je predsednik Društva za sodobni ples Slovenije, deluje pa tudi v okviru balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy. V oddaji Razkošje v glavi se z Dejanom Srhojem pogovarja Miha Žorž.

Ciril Klajnšček je po osnovni izobrazbi sociolog, v življenju pa se je posvečal najrazličnejšim poljem, od razvoja profesionalne rehabilitacije invalidov in dela na zavodu za družbeno planiranje do dolgoletnega svetovanja na ministrstvu za zdravje ter skrbi za varovanje in krepitev zdravja na Rdečem križu, kjer dela še danes. Poleg tega je kot mojster karateja na začetku 90-ih let postal trener prve slovenske reprezentance in v slovenski karate uvedel poseben pristop k pripravi športnikov, ki ga je povezal s svojim poznavanjem Gestalt terapije. Kot radoveden človek, ki ga je neke vrste nemir vse življenje gnal k branju najrazličnejših socioloških, filozofskih in religijskih besedil, pa je Ciril Klajnšček tudi nekdo, ki veliko premišljuje o sebi in svetu okrog sebe in o vsem tem je letos pri založbi Apokalipsa izdal knjigo esejev z naslovom Samoprehitevanje. O njegovi življenjski poti in pogledih na svet, ki jih je prinesla s seboj, je s Cirilom Klajnščkom za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.

foto: osebni arhiv CIrila Klajnščka, fotografija po njegovih besedah reprezentira dvojino, ki jo vsi nosimo v sebi – žival in človeka, naturo in kulturo, telo in dušo oziroma duha

Ciril Klajnšček je po osnovni izobrazbi sociolog, v življenju pa se je posvečal najrazličnejšim poljem, od razvoja profesionalne rehabilitacije invalidov in dela na zavodu za družbeno planiranje do dolgoletnega svetovanja na ministrstvu za zdravje ter skrbi za varovanje in krepitev zdravja na Rdečem križu, kjer dela še danes. Poleg tega je kot mojster karateja na začetku 90-ih let postal trener prve slovenske reprezentance in v slovenski karate uvedel poseben pristop k pripravi športnikov, ki ga je povezal s svojim poznavanjem Gestalt terapije. Kot radoveden človek, ki ga je neke vrste nemir vse življenje gnal k branju najrazličnejših socioloških, filozofskih in verskih besedil, pa je Ciril Klajnšček tudi nekdo, ki veliko premišljuje o sebi in svetu okrog sebe in o vsem tem je letos pri založbi Apokalipsa izdal knjigo esejev z naslovom Samoprehitevanje. O njegovi življenjski poti in pogledih na svet, ki jih je prinesla s seboj, je s Cirilom Klajnščkom za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.

Peter Rezman je začel objavljati poezijo v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove prvi pesmi so nastajale 300 metrov pod zemljo, takrat, ko še ni dobro vedel, da se je s tem začela njegova pot v svet pisateljevanja. Pravi, da ne razume, zakaj mora danes imeti knjiga za sabo zgodbo, da se prodaja – saj dobra knjiga s svojo zgodbo vedno stoji sama zase. Na njegovi nočni omarici so letošnji nominiranci za kresnika, a jih prebira počasi, saj poudarja, da si moramo vzeti čas za poglobljeno branje. Pa seveda ne katerokoli branje. O tem, kakšni časi so za pisanje danes, zakaj je službo v rudniku obesil na klin, pa tudi o tem, kaj bo še nastalo izpod njegovega peresa, se je s Petrom Rezmanom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.