Lik Marije velja za pomembno in idealizirano žensko religiozno podobo zahodnega sveta. Čaščenje Marijinega kulta se v nekaterih ozirih od daleč spogleduje s starodavnim čaščenjem velikih boginj plodnosti in kozmične matere Zemlje predkrščanskih obdobij, katerih religijska izročila o skrivnostih življenja, plodnosti zemlje in rojstvih lune so se nemalokrat mešala in stapljala med seboj. O tem pričajo Venere, zgodnje stvaritve figuralne umetnosti. Marijin kult, ki se od boginj mater poganskih tradicij razlikuje predvsem zaradi paradoksalnega nasprotja med devištvom in materinskostjo, je zaživel že konec prvega stoletja:

Najpomembnejša idealizirana ženska religiozna podoba v družbah zahodnega sveta

Marijin kult je zaživel v 2. in 3. stoletju, saj so prva znana odkritja upodobitev še iz časa zgodnjih krščanskih rimskih katakomb in sarkofagov. Nasploh motive Marije, same ali z otrokom, pozneje upodabljajo tudi na mozaikih, njena kultna podoba se razširi tudi na reliefe, tabelno in oljno slikarstvo, znane so slikarske in kiparske upodobitve renesanse... Ob njeni človeški, historični in božji poodbi sta se skozi stoletja namreč skupaj razvijali verska domišljija in umetniška motivika.
O njej v odaji Sledi časa dr. Igor Škamperle, sociolog kulture in komparativist z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.