Sledi časa

Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje.

Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.

Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so prve in edine olimpijske igre v državi, katere del smo (bili) Slovenci. Jugoslovanom in tudi Slovencem so prinesle prvo kolajno v zimskih športih na tem tekmovanju, a bile so več kot le športni dogodek. Označili so jih za največje in najbolj uspešne zimske olimpijske igre do takrat, bile so tudi finančno uspešne. Dodobra smo jih zaznamovali Slovenci, pa ne le s prevlado med športniki, temveč tudi v zaodrju. Kako slovenske so bile? Zakaj je bilo Sarajevo tisto jugoslovansko mesto, ki je oddalo kandidaturo za gostitelja zimskega športnega spektakla in jo tudi dobilo? In kako se iger po štiridesetih letih spominjajo tisti, ki so bili tam: Jure Franko, Bojan Križaj, Ivo Čarman, Andrej Vidmar, Rajko Dolinšek, Marjan Lah in Andrej Šifrer? V leto 1984 nas pelje oddaja Sledi časa, ki jo je pripravila Špela Šebenik, tudi s pomočjo arhiva in kolegov z Vala202.

Luknja v vratih je bila iztočnica za naše raziskovanje zgodovine ene večjih palač na Bregu v starem mestnem jedru Ljubljane. To je Zoisova palača, ki sicer deluje mogočno, a je hkrati vsaj glede arhitekturnega okrasja dokaj pusta. Za razliko od bogato okrašenih baročnih fasad palač na starem ali mestnem trgu gre za zelo racionalistično fasado, ki kaže duha in miselnost človeka, ki je vrsto srednjeveških hiš prezidal v enotno palačo, kot jo poznamo danes. Zois je s svojo palačo tako znanilec nove dobe – razsvetljenstva. Žiga Zois je bil v svojem času eden najbogatejših Slovencev, posestnik, fužinar, industrialec in mecen slovenskega narodnega preporoda. Kot rečeno, deluje njegova palača na zunaj kot dokaj racionalna stavba, ko pa vstopiš, se pokaže, da je vse od stopnišča do vratnic to še vedno aristokratska rezidenca. In ta skriva tudi vrsto zanimivih usod in zgodb, ki jih bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Pred skoraj pol stoletja se je v gorskem masivu Prokletij zgodila nezamisljiva tragedija. Dva mladeniča sta umorila svojo vrstnico, ko se je vračala z vpisa v četrti letnik. Zaradi nacionalnih strasti je ostal umor gimnazijke Branke Đukić dolga leta nekakšen simbol krutosti in brezizhodnosti ne le tistega časa, temveč tudi sodobnosti, ki na prostorih med Srbijo, Črno goro in Kosovom še vedno grozi z vseuničujočim spopadom. V oddaji Sledi časa objavljamo feljton, ki ga je pripravil Marko Radmilovič, ter se z njim tudi to nedeljo pridružujemo najbolj poslušanim žanrom radiofonskega medija, ki v podkastih obravnavajo predvsem znane ali pa pozabljene kriminalne primere iz preteklosti.

Poznati preteklost ne pomeni le brati zgodovinske knjige in se navduševati nad to ali ono interpretacijo časa, ki je minil. Pomeni tudi razumeti in sprejeti skrajnosti, ki so izoblikovale naš čas, prav tako kot glavni tok zgodovine. Med obema vojnama je bilo štajersko podeželje eden najrevnejših in najbolj zaostalih delov Dravske banovine, h kateri je spadala večina slovenskega etničnega ozemlja. In na tem podeželju je bil socialni stik izjemno slab. Katastrofalen. Revščina, brezpravnost, zaostalost; vsi ti dejavniki so najmočneje prizadeli sloj prebivalstva, ki ga danes poznamo kot kmečke delavce. In med tem slojem so se, kot se v revščini rado zgodi, začeli taki in drugačni zločini, tudi vedno hujše oblike družinskega nasilja. Knjiga dr. Mateje Ratej, na podlagi katere je Marko Radmilovič pripravil oddajo Sledi časa, se ukvarja z obrnjeno optiko družinskega nasilja: opisuje nasilje žensk nad svojimi zakonskimi partnerji.

Slovenci se razmeroma dobro zavedamo, da ni povsem samoumevno, da danes na tem prostoru lahko govorimo svoj jezik in gojimo svojo kulturo - elementa, ki ju vidimo kot poglavitni del svoje nacionalne identitete. Pogosto tako občudujemo ljudi, ki so skozi zgodovino pripomogli k temu, da smo si same sebe sploh lahko začeli zamišljati kot povsem svoj, poseben narod. Pri tem pa se zdi, da večkrat pozabljamo, da je za vsak narod, če želi imeli kolikor toliko suverenosti, bistveno, da o samem sebi razmišlja tudi z nekaterih drugih, morda bolj profanih, materialnih vidikov - ter da ti vidiki pravzaprav niso nič bolj samoumevni ter si jih je bilo na neki točki prav tako potrebno zamisliti in jih načrtovati. V današnji oddaji se tako podajamo po sledeh prvega sistematičnega poskusa zamišljanja tega, kako bi sploh lahko izgledalo slovensko gospodarstvo, in to v času, ko je bilo takšno razmišljanje resnično še nekaj, kar je presegalo tedanjo resničnost. Ob izidu besedila prvega slovenskega programa narodnega gospodarstva - ki ga je leta 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske, napisal ekonomist Milko Brezigar - bomo o avtorju tega programa in njegovih pogledih na gospodarske možnosti v slovenskem prostoru govorili z dvema zgodovinarjema, direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož dr. Aleksandrom Lorenčičem in dr. Božom Repetom z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Brezigarjevemu programu, izdanemu pod naslovom »Vsakdo mora imeti priliko, da udejstvi vse svoje telesne in duševne moči« pri Založbi Univerze v Ljubljani, pripisal tudi obširno uvodno besedilo. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Advent, veseli december, miklavževanje, Božiček, dedek Mraz, silvestrovanje in še druga manj znana ali celo že pozabljena praznovanja zaznamujejo prehod iz starega v novo koledarsko leto. In ker smo ljudje radovedna bitja, nas seveda zanima, kako vse te praznike praznujejo širom po svetu, v različnih kulturah, pa tudi kaj počnejo naši sosedje. Tu pa nastane zagata. V najrazličnejših zapisih, filmih in podobno lahko izvemo tako rekoč vse o šegah in navadah najširšega sloja prebivalcev, zadeva pa se postavi na glavo, če hočemo izvedeti, kako so decembrski čas preživljali v najpremožnejših plemiških in meščanskih družinah na Slovenskem. Kot da tega sloja prebivalcev pri nas ni bilo in kot da njihovo vsakdanje in praznično življenje ni za seboj pustilo nobenih sledi. In ko so pri odkrivanju tega odkimavali predstavniki strok, nas je to samo še spodbudilo, da smo šli na pot iskanja pozabljenih drobcev spominov o tem, kako so december nekoč preživljali plemiči in bogati meščani. Zaveso pozabe bomo odškrnili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.

Čeprav se praznični dnevi včasih zdijo kot nekakšno brezčasno ponavljanje enih in istih obredov, ima vsak praznik vendarle tudi svojo zgodovino. In ko se zazremo v drugo polovico preteklega stoletja, gotovo lahko rečemo, da se je ena najbolj zanimivih prazničnih zgodb na našem prostoru spisala prav okoli božiča. Eden najpomembnejših praznikov večinsko katoliškega slovenskega prebivalstva, ki so ga praznovali celo v partizanih, svoje mesto v družbi pa je ohranil še celih 7 let po koncu vojne, so jugoslovanske oblasti leta 1952 ukinile kot dela prost dan in prepovedale njegovo praznovanje v javnosti, prvo javno medijsko voščilo božiča po več-desetletnem izključno zasebnem praznovanju pa smo dobili šele leta 1986 - in to s strani predsednika Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Kaj je torej določalo odnos jugoslovanske države do božiča? Kako se je ta skozi čas spreminjal in kako lahko nanj gledamo v širšem notranje in zunanje-političnem kontekstu, v katerem se je v posameznih obdobjih znašla naša nekdanja država? Ter kaj se je v ozadju vseh teh ukrepov dogajalo z resničnim praznovanjem tega praznika med ljudmi? Zgodbo o božiču v socialistični Jugoslaviji sta nam za tokratne, praznične Sledi časa pomagala predstaviti teolog in zgodovinar dr. Dejan Pacek ter etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Franc Oderlap je bil človek, ki je rad pomagal ljudem. Gorski reševalec, vodnik psa reševalca, prostovoljni gasilec, pripadnik službe za proženje plazov in udeleženec pri odstranjevanju posledic letalske nesreče na gori San Pietro na Korziki. Ob vsem tem je bil najbolj od vsega predan goram, zaradi katerih se je kot pomemben alpinist zapisal tudi v slovensko zgodovino. Po njegovih sledeh na najvišje vrhove prav vseh celin se je s sogovorniki v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl.

Po poteh opuščenih žičniških naprav

Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!