Sledi časa

Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči.

Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.

Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.

Letos obhajamo 150 obletnico prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in 170 obletnico programa Zedinjena Slovenija v za svetovno ureditev revolucionarnem letu 1848.

Obdobje slovenskega narodnega prebujanja je pomenilo tudi razmah zborovskega petja pri nas. To pa je neposredno povezano, saj je zaradi svojega skupinskega “značaja” in utemeljenosti v “ljudskem” prepevanje dalo ključen prispevek k vzpostavitvi takrat novih konceptov naroda in Slovenstva.

Tokratna oddaja Sledi časa bo vlogo petja v procesih narodnega prebujanja osvetlila skozi pisanje slovenskega časopisja 19. stoletja, ki je te procese spremljalo iz neposredne bližine in jih komentiralo v skladu s sočasnimi idejnimi tokovi.

Hkrati pa bo raziskala kako, če sploh, to obdobje odmeva v sodobni slovenski pevski dejavnosti. Na to vprašanje bosta pomagala odgovoriti sogovornika, katerih življenje je s petjem prežeto:

Mihela Jagodic, strokovna svetovalka za vokalno glasbo na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, in pevec Janez Triler, član Slovenskega okteta.

Zgodovino je mogoče zapisati na različne načine. Jurija Popova je pritegnil izviren zapis celotne bojne poti Gubčeve brigade med drugo svetovno vojno. Kot bo razkrila oddaja Sledi časa, takšnega zapisa nima nobena druga bojna enota na svetu. Kaj je izvirnega v tem zapisu?

Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…

Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.

Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani.

Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!

V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.