Le kaj se skriva v drobni knjigi z enigmatično, povsem belo sprednjo platnico, na kateri nista natisnjena ne naslov ne ime avtorja ali avtorice? – Najbolj dovršeno, najbolj branja vredno domače leposlovno delo lanskega leta, če je, seveda, verjeti presoji članic in članov Društva slovenskih literarnih kritikov, ki so med vsemi romani, kratkoproznimi in pesniškimi zbirkami, eseji in dramami prav tej beli knjižici pred nekaj tedni podelili nagrado kritiško sito za »naj« knjigo leta 2019. Kdo je torej prepričal naše književne arbitre? – Anja Golob s četrto pesniško zbirko da ne da ne bo več prišla ... O čem torej piše avtorica in na kakšen način to počne, da je navsezadnje navdušila pregovorno sitne, nikoli zadovoljne kritike in kritičarke? - Odgovor smo v pogovoru z Anjo Golob iskali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Roman z naslovom Materinstvo so svetovni mediji razglasili za enega najboljših romanov leta 2018. "Če si med branjem knjige podčrtujete povedi, kakor si jih sam, vam bo pri branju tega romana zmanjkalo svinčnika", so zapisali pri The New York Times. Njegova avtorica Sheila Heti pa je dosegla kultni status tako na literarnem kot na teoretskem področju. Roman je v slovenskem prevodu Katje Zakrajšek izšel pri založbi Beletrina. Pogovarjali smo se z urednico in avtorico spremne besede dr. Manco G. Renko.

Roman Zemlja, po kateri stopamo se odvija na španskem podeželju, na kmetiji na robu manjšega mesteca, a v alternativni zgodovini, v kateri je severni Imperij nekje na začetku 20. stoletja podjarmil Španijo in nad domorodci izvedel genocid. Soproga zdaj dementnega, nekdaj pa zelo uspešnega polkovnika Imperija nekega dne na svojem vrtu naleti na molčečega človeka. Človeka, ki ima očitno z zemljo na kmetiji zelo tesno vez. Namesto, da bi ga prijavila, skuša Eva mukoma rekonstruirati njegovo zgodbo, s tem pa postopoma razkriva tudi hrbtno plat svoje lastne osebne zgodbe, ki je utemeljena na mitu o napredku, ki ga je njena civilizacija prinesla zaostalim krajem.

Na eni strani gre v romanu za zelo jasno kritiko globalizacije, kolonializmov, različnih načinov izkoriščanja. A Carrascova odlika je predvsem v tem, da ne poenostavlja in ne išče lahkih odgovorov. Predvsem pa na domišljen način ubesedi teme, ki ga zanimajo.

»Eva lahko rekonstruira Levino zgodbo le tako, da se z njim identificira, to pa se lahko stori samo preko bolečine, preko lastne izgube sina,« razlaga prevajalka Urša Zabukovec. »Ideja, da nas povezuje bolečina, da smo v globini vsi med sabo povezani, to Carrasco zelo izvirno doseže tudi na ravni samega jezika.«

Lanski prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, je močno kontroverzna osebnost. Upravičeno. Njegova javno izražena stališča o razpadu Jugoslavije, stališča, ki jih je Salman Rushdie leta 1999 jedrnato označil za »strastno apologijo genocidnega režima Slobodana Miloševića,« namreč visijo ne le nad Handkejem osebno temveč tudi nad njegovim književnim opusom in pravzaprav ni težko razumeti tistih bralk in bralcev, ki se jim upira že sama misel, da bi zdaj v roke jemali Handkejeve drame, romane, pesmi ali eseje. In vendar je treba priznati, da je Handke nekaj svojih najmočnejših, po splošni kritiški sodbi umetniško najbolj konsekventnih del spisal dolgo, dolgo preden je kdorkoli slišal za Miloševića. Tako se utemeljeno postavlja vprašanje, ali tudi nad temi deli visi senca pisateljevega poznejšega, etično oporečnega angažmaja? Bodimo še določnejši: če je Žalost onkraj sanj, mojstrsko pripoved, v kateri na pretresljiv način govori o samomoru svoje matere, koroške Slovenke Marije Sivec, Handke spisal leta 1972, ko je bil poznejši srbski voditelj še nikomur znani namestnik generalnega direktorja beograjskega podjetja Tehnogas, ali je tudi nad to pripovedjo upravičeno izreči anatemo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Žalosti onkraj sanj, Amalijo Maček. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva

Med karanteno je veliko ljudi vsakodnevno preživljalo čas v mestnih parkih in gozdovih. Marsikdo je tako na novo odkril naravo in na lastni koži izkusil, da na nas vpliva pozitivno. Ampak zakaj? Odgovore na to vprašanje smo našli v knjigi Florence Williams Narava zdravi in popravi, ki je v prevodu Miriam Drev izšla pri založbi Umco. Ameriška novinarka in urednica v knjigi z izvirnim naslovom “The Nature Fix” raziskuje, zakaj narava pozitivno vpliva na našo srečo, ustvarjalnost in zdravje. O njenih ugotovitvah, gozdni kopeli, biofiliji in sproščanju v naravi se je Urška Henigman pogovarjala z dr. Uršo Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije, psihologinjo dr. Andrejo Avsec s Filozofske fakuktete Univerze v Ljubljani in sodobnoplesno umetnico Snježano Premuš.

Donald je pristni Sarajevčan, po rodu Nemec, in veteran vojne za Sarajevo. Danes vozi taksi po mestu, v katerem se ne počuti več povsem domače. V neprekinjenem monologu, s konstantnimi, a ravno prav tempiranimi preskoki, pripoveduje svojo živo in mnogoplastno pripoved o mestu, o vojni in predvsem ljudeh. O življenju pred vojno in po njej, o grozotah in absurdih vojne, ki je mesto spremenila.

“Ti je smešno, da mi je ime Donald, te že z naslovom sprašuje, če se znaš smejati. Če je odgovor ja, jo vzemi v roke. Rezultat bo ta, da se boš bolje počutil, kot si se, preden si jo začel brati. Naredila te bo zadovoljnjega, dala ti bo nekaj veselja, pri tem pa ti ne bo lagala, da je vojna nekaj lepega in da se v njej ne dogajajo hude in strašne stvari in da ljudje zaidejo v popolnoma nemogoče situacije, kjer morajo sprejemat etične odločitve, ki so mnogo večje od njih samih,” pravi Ervin Hladnik Milharčič, ki je romanu, ki je v prevodu Lili Potpara izšla pri založbi Goga, napisal spremno besedo.

Kaj bi se zgodilo, če bi bil virus Sars-CoV-2 smrtonosnejši in bolj nalezljiv? Če bi bili ukrepi strožji, beg in borba za življenje nujna? Če karantena ne bi bila učinkovita? Če bi morali z avtom pobegniti daleč stran od virusa in drugih ljudi? Kako in kam bi šli? Odgovore na ta vprašanja ponuja prvenec ruske pisateljice Jane Vagner Pandemija, ki je v prevodu Ane Monike Habjan izšel pri založbi Mladinska knjiga. Oddajo je pripravila Urška Henigman.

Roman Olga pisatelja Bernharda Schlinka, ki velja za enega najpomembnejših sodobnih nemških klasikov, tudi tokrat odnose med junaki gradi na družbenozgodovinski stvarnosti in na veliki zgrešeni, nacistični, fantazijski zgodbi, ki se začne z velikopoteznimi hotenji proti koncu 19. stoletja in se konča s študentskimi upori v 70. letih prejšnjega stoletja. Na ozadju sanj in travm pa se pletejo ljubezenska čustva dveh junakov, ki trčita ob zid družbenih omejitev, ki ne dovoljujejo porok med predstavniki različnih slojev. O romanu Olga tokrat v Sobotnem branju!

Roman Norhavs na vrhu hriba, avtorice Suzane Tratnik je označen kot kriminalka, vendar ni samo to, nazorno odseva stanje današnje družbe, tematizira osebne stiske, nasilje tako posameznikov in posameznic kot družinsko in sistemsko nasilje, nazadnjaško mentaliteto in opresivnost tradicije, osamljenost in upor, nenazadnje preizprašuje moralni in etični vidik ustanov zaprtega tipa kot so t.i. umobolnice. O romanu, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in je nominiran za letošnjo nagrado Kresnik, smo se pogovarjali z avtorico Suzano Tratnik.

Potovanja z letali, vlaki, ladjami in avtomobili so ta čas sicer res nemogoča, toda naš duh še vedno lahko prosto vandra po zemeljski obli. S knjigo. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju skupaj s Christophom Ransmayrjem odpravili na veliko ekspedicijo. Sodobni avstrijski pisatelj namreč v sveže prevedenem Atlasu rahločutnega moškega v 70 kratkih, avtobiografskih zapisih obišče 70 destinacij – od eksotičnih do najbolj vsakdanjih, od neobljudenih skalnatih otočkov, izgubljenih sredi razburkane modrine Pacifika, do prikupno zaspanih mestec v alpskem predgorju – in pozorno opazuje svet. Skozi prizmo Ransmayrjeve natančno izpisane, meditativne proze se vsakokrat znova zdi, da so horizonti našega planeta nenavadno široki, prav nič utesnjujoči, da so poti prehodne, kakor veter odprte na vse strani, da se lepota skriva za vsakim vogalom, v slehernem zrncu peska. In vendar je Ransmayrjevo pisanje vseskozi elegično intonirano. Zakaj? Od kod se je v Atlas rahločutnega moškega prikradla ta blaga žalost – Odgovor smo iskali v pogovoru s Štefanom Vevarjem, ki je Ransmayrjevo knjigo za založbo Beletrina prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

foto: Goran Dekleva